Lansko pomlad smo na razvedrilnih straneh že spregovorili o Šentiljski poti, ki pelje po severnem koncu Slovenskih goric. Takrat smo prehodili odsek od Šentilja do Sladkega Vrha in nazaj, saj je celotna pot prevelik zalogaj za lagoden enodnevni izlet. Zdaj bomo spoznali še njen vzhodni del, na katerem je več asfaltnih cest in hiš, a zato več priložnosti za srečanja z domačini.

Naselje Sladki Vrh so pred poldrugim stoletjem poznali le redki, saj so ga sestavljale redke kmečke domačije. Leta 1873 pa je blizu njih začela delovati tovarna papirja, ki je izkoriščala moč Mure in lesno bogastvo okoliških gozdov. Prišli so delavci, kraj je dobil stanovanjske bloke, njegovo ime je postalo znano daleč naokrog. Industrijsko zgodovino Sladkega Vrha pooseblja papirni stroj iz leta 1922, ki stoji pred vhodom v tovarno. Za nas pa je zanimiv tudi planinski kažipot, ki nas usmeri ob glavni cesti proti vzhodu.

Pri ribniku zapustimo asfaltno cesto in nadaljujemo ob njegovi obali do reke Mure. Ta je bila, kot piše na informativni tabli, nekoč značilna nižinska reka. »Čeprav je pogosto poplavljala, je hkrati dajala življenje in dušo pokrajini. Poganjala je številna mlinska kolesa, ob reki so iskalci izpirali zlate luske, z ribjim ulovom so si domačini obogatili jedilnik, poplavni gozdovi – logi pa so nudili vir lesa za kurjavo.«

Naslednjo uro hodimo ob reki. Tla pokrivajo preproge zelenega čemaža, v mogočnih krošnjah pojejo ptice. To je najbolj miren del poti, saj ni pasjega laježa ter ropota avtomobilov in traktorjev, ki se mu pozneje ne bomo mogli povsem izogniti. Mehkobna steza, ki je v zgodnji pomladi še brez bujne podrasti in nadležnih žuželk, se ob suhem rokavu odmakne od struge, a se ji hitro znova približa. Kažipot nas usmeri do bližnje domačije. Če zbiramo žige, ga moramo ubogati, drugače lahko nadaljujemo naravnost. Pobočje nad reko postane strmejše, zato se pot zoži in umakne v breg.

Nenadoma se drevje razmakne in pred nami se pokaže dolga njiva. Na označenem razpotju ob njej se moramo odločiti, kako naprej. Če nas je hoja ob reki navdušila, lahko nadaljujemo proti avstrijskemu Cmureku, na drugi strani Mure zavijemo na zahod in se pri Sladkem Vrhu z brodom vrnemo skoraj do izhodišča. Brod vozi do konca maja vsak dan od 8. do 20. ure, potem pa do 15. avgusta od 7. do 21. ure. Šentiljska pot, ki se ji pridruži Marijina romarska pot, pa se požene v breg, prečka cesto proti Lenartu (ob njej je malo više grad Trate) ter zavijuga po blodnjaku slemen in dolin. Odslej hodimo pretežno po asfaltnih cestah. Čeprav so razpotja večinoma dobro označena, je dobro imeti pri roki podroben opis poti (sedanja trasa sicer ponekod odstopa od prvotne), ki je objavljen na spletni strani planinskega društva Paloma.

Mimo lovskega doma prispemo v dolino do Methansove hiše, od koder se vzpnemo na Zgornjo Velko. Središče naselja s približno 800 prebivalci je lepo urejeno. Nad trgom s starim vodnjakom in šolo je mogočna božjepotna cerkev Marije Snežne, ki daje kraju značilno podobo. Zgradili so jo konec 18. stoletja namesto malo prej porušene cerkve pri gradu Trate.

Od cerkve krenemo na jug do kapelice, zavijemo desno proti osamljeni domačiji, pred njo pa levo navzdol do Rajšpove gomile. Za njo moramo znova navkreber v blodnjak gričev in dolin, v katerem čez približno dve uri prispemo do stanovanjskega bloka na Vranjem Vrhu. Tam se ločimo od planinske poti, ki gre naprej proti Šentilju, in se po cesti spustimo v Sladki Vrh.