Šentilj v Slovenskih goricah, župnijska cerkev sv. Egidija. FOTO: Ivo Žajdela

Župnijo v Šentilju v Slovenskih goricah so ustanovili leta 1784, medtem ko sta kraj z imenom St. Gilgen (in Puheln) in cerkev prvič omenjena leta 1329. To, da je kraj imenovan po svetniku, nakazuje, da je tu že takrat stala cerkev, posvečena sv. Egidiju.

Staro cerkev, podružnico jareninske, omenja župnijska kronika, ki pravi, da so jo morali leta 1806 podreti, ker jo je zob časa precej načel, na njenem mestu pa so začeli zidati sedanjo župnijsko cerkev. Gradnja se je začela leta 1806, dokončana pa je bila leta 1810. Zgrajena je v baročnem slogu v obliki križa, v sredini ima mogočno kupolo, v njej pa so trije baročni oltarji. Glavni oltar ob drugih krasi kip farnega zavetnika sv. Egidija.

Bog Oče. Šentilj v Slovenskih goricah, župnijska cerkev sv. Egidija, poslikava Maša Bersan Mašuk in Nikolaj Mašukov (2008). FOTO: Ivo Žajdela

Šentilj so zaznamovala zaostrena razmerja med Slovenci in Nemci

Prva polovica 19. stoletja je prinesla povezavo kraja s svetom – v letih od 1824 do 1827 so namreč skozi Šentilj zgradili novo državno in komercialno cesto, tik pred sredo stoletja, v letih od 1844 do 1846 pa še Južno železnico, ki so jo speljali tik pod cerkvijo, s čimer so delno ogrozili zgradbo cerkve, zato so jo morali zaščititi z močno škarpo. Leta 1867 so dobili Šentiljčani spet novo šolo. Zadnja desetletja pred in prva po začetku 20. stoletja so – kot drugod na Spodnjem Štajerskem – zaznamovala zaostrena razmerja med Slovenci in Nemci, zadnje so v tem času tudi priselje­vali na območje župnije. V takih razmerah je bil leta 1910 odprt za slovensko narodno zavest pomemben Slovenski dom. Istega leta je bila ustanovljena dekliška Marijina družba, leto pozneje pa še »mladeniška« (fantovska) Marijina družba. V župnišču je bila do druge svetovne vojne obsežna in dragocena knjižnica s skupaj več kot pet tisoč knjigami, ki pa je bila med vojno uničena.

Leta 1992 je bilo nasproti cerkve zgrajeno novo prostorno poslopje novega župnišča, ki je nadomestilo staro dotrajano stavbo. Od dogodkov po letu 1990 velja omeniti vsaj še ustanovitev župnijske Karitas oktobra 1998 in Društva Antona Ravšla maja 2002. Oba vplivata tako na življenje župljanov kot na utrip župnije.

Šentilj v Slovenskih goricah, župnijska cerkev sv. Egidija, poslikava Maša Bersan Mašuk in Nikolaj Mašukov (2008). FOTO: Ivo Žajdela

Šentiljska župnija je imela v svoji zgodovini deset župnikov

Šentiljska župnija je imela v svoji zgodovini deset župnikov. Nobeden od njih ni župnije zapustil in se preselil drugam, nekateri so v Šentilju dočakali upokojitev in tudi potem ostali v kraju, več pa jih je celo župnikovalo do smrti. Pokopani so bili na starem ali novem pokopališču. Večina jih je v Šentilju delovala več desetletij, kar je svojevrstna posebnost.

Prvi šentiljski župnik je bil Peter Drozg (1734–1813), rojen v Jarenini. V župniji je delo­val nekaj manj kot petdeset let, od tega nekaj manj kot trideset let kot župnik. V času njegovega delovanja je bila zgrajena nova šentiljska cerkev.

Kot sedmi duhovnik je leta 1887 nastopil župnik Matija Kelemina (1846–1914), rojen v Sv. Miklavžu pri Ormožu, ki se je leta 1909 upokojil, a je ostal v Šentilju do smrti. V Šentilju je ta zavedni mož ustanovil Slovensko bralno društvo in osnoval posojilnico. V cerkvi je dal postaviti nove orgle, poskrbel pa je tudi za poslikavo cerkve. Skupaj z nasledniki ima velike zasluge, da je Šentilj ohranil slovensko dušo.

Veseli del rožnega venca, čudež v Kani Galilejski, Šentilj v Slovenskih goricah, župnijska cerkev sv. Egidija. FOTO: Ivo Žajdela

Deseti šentiljski župnik je bil Janez Horvat

Za njim je leta 1909 župnijo prevzel in jo do leta 1939 vodil župnik Evald Vračko (1878–1939), rojen pri Sv. Lenartu nad Laškim. V njegovem času, leta 1910, je bil v Šentilju odprt Slovenski dom, zavedni župnik pa je v njem vneto deloval v izobraževalnem društvu in pri orlih. Tovariši so ga zaradi narodne zavzetosti v težkih časih imenovali »šentiljski lev«.

Nasledil ga je župnik Anton Ravšl (1898–1975), rojen v Središču ob Dravi, ki je bil tu župnik od leta 1939 do 1971. Med drugo svetovno vojno je bil v izgnanstvu na Hrvaškem, junija leta 1945 pa se je kot župnik vrnil v Šentilj in tu ostal do sredine sedemdesetih let 20. stoletja.

Deseti šentiljski župnik je bil Janez Horvat, rojen (1934) v Zabovcih, Sv. Marko pri Ptuju. Župnikovanje je od župnika Ravšla prevzel 1. septembra 1971. V tem času je bila leta 1972 obnovljena notranjščina cerkve, leta 1974 pa je bil postavljen daritveni oltar ter prenovljen prezbiterij. Leta 1982 je bila zamenjana kritina na cerkvi, leta 1984 so bile v celoti obnovljene dobrih sto let stare orgle. Leta 1996 so ob pomoči faranov, ki so pomagali odstranjevati staro fasado, obnovili še cerkveno fasado. Najnovejša pridobitev tega obdobja je bila nova poslikava župnijske cerkve in obnovljena notranjost ob okrogli obletnici cerkve leta 2009. 12. julija 2009 je obsežno poslikavo notranjščine cerkve, delo slikarjev Maše Bersan Mašuk in Nikolaja Mašukova blagoslovil mariborski nadškof Franc Kramberger.

Zadnja večerja, Šentilj v Slovenskih goricah, župnijska cerkev sv. Egidija. FOTO: Ivo Žajdela

Šentiljska cerkev je poslikana s kar 140 m² poslikav

Notranjščino cerkve sv. Egidija v Šentilju sta od aprila do oktobra 2008 poslikala akademska slikarja Maša Bersan Mašuk in Nikolaj Mašukov in ji tako vdahnila dokončno, veličastno in pri­povedno bogato podobo. Maša Bersan Mašuk je poslikala ku­polo ladje, Nikolaj Mašukov pa oba loka stranskih zidov. Izbor biblijskih prizorov je naredil župnik Janez Horvat.

Maša Bersan Mašuk in Nikolaj Mašukov sta odlična slikarja, ki s svojim likovnim delovanjem zaznamujeta in bogatita slovenski prostor. Maša je poslikala že številne javne objekte, predvsem cerkve in kapele. Neustrašno se sooča tudi z večjimi površinami, med katere nedvomno spada tudi poslikava šentiljske cerkve s kar 140 m². Njuno delo je poklon klasične­mu, tradicionalnemu slikarstvu.

Evangelist Janez, Šentilj v Slovenskih goricah, župnijska cerkev sv. Egidija. FOTO: Ivo Žajdela

Od Boga Stvarnika do Jezusa, odrešenika sveta

Poslikava kupole v ladji šentiljske cerkve je veličastna. A ne le zaradi razsežnosti. V njej je čutiti moč avtorice Maše Bersan Mašuk, ki je celoto oblikovala enovito, kot pripoved, ki se priče­nja pri Bogu Stvarniku in se zaključuje z vstajenjskim prizorom – z Jezusom, odrešenikom sveta. V zgodbo je zajet smisel stvarstva in s tem človeštva. Človeku ni dan le bivanjski prostor, lepota narave, tuzemske dobrine, dano mu je večno življenje. Dan mu je smisel vere in življenjskega potovanja. Njena poslikava daje občutek lahkotnosti, nežnosti in mehkobe, tistih prvin, ki pripadajo akvarelni tehniki. Premišljeni perspek­tivični prijemi predstavljajo na široko odprt in v daljave usmerjen pogled, kar daje vtis še veli­častnejšega dogajanja.

Angel z rožo, Šentilj v Slovenskih goricah, župnijska cerkev sv. Egidija. FOTO: Ivo Žajdela

Izstopa lik vstalega Kristusa

S svojo veličastnostjo izstopa lik vstalega Kristusa. Zgornji del telesa je dinamičen, poln energije. Njegov obraz je izrazno močan, živ, radosten. Spodnji del telesa pa daje vtis, da se je šele prebudil iz ohromljenosti. V podobi Boga Stvarnika se uteleša moč in sposobnost stvarjenja in obvladovanja sveta ter njegovega življa. Okrog nje nežno lebdijo, skoraj poplesavajo elegantni angeli, ki pojejo in igrajo v božjo slavo in čast. Pridružujejo se jim tudi obrazi angelov s krili kot simboli Stvarnikove moči. Adam in Eva sta postavljena pred drevo spoznanja, a njuni telesi zastira vinska trta, pomembna kulturna rastlina teh krajev, ki hkrati predstavlja vir bogastva, življenja in preživetja. Skozi prizore se pretaka Reka življe­nja. Ob njej sta svetopisemski mesti Jeruzalem in Betlehem, pa štajerska krajina, njene naravne značilnosti, njen rastlinski in živalski svet.

Prizori na kupoli, ki morda spominjajo na nekakšen nebeško-zemeljski svod, so vpeti na znamenja štirih evangelistov, na krila.

Slomškov cikel, Šentilj v Slovenskih goricah, župnijska cerkev sv. Egidija. FOTO: Ivo Žajdela

Pri­zori iz zgodbe Antona Martina Slomška

Poslikava lokov stranskih zidov je delo slikarja Nikolaja Mašukova. Učinkuje kot nekak­šen okvir za osrednjo poslikavo v cerkveni ladji. Na eni strani ladje nam avtor naniza pri­zore iz Slomškove zgodbe. V središču je Slomšek v škofovski obleki in s stol­nico v rokah (Slomšek prinaša stolni­co). Temu veselemu dogodku prisostvujejo cerkveni dostojanstveniki in številni verniki. Osrednji prizor spremljajo upo­dobitve Antona Martina Slomška z Ne­žico in Blažem (sporočilo o njegovem literarnem delovanju), materin nauk otrokom o slabem življenju, materin nauk otrokom o dobrem življenju, nato pa še Slom­šek z zavetniki farnih cerkva jareninske dekanije.

Slomšek ter Blaže in Nežica, Šentilj v Slovenskih goricah, župnijska cerkev sv. Egidija. FOTO: Ivo Žajdela

Jezusova zgodba – prizori iz svetlega dela rožnega venca

V loku zidu na nasprotni strani ladje so prizori iz svetlega dela rožnega venca. Osrednje pri­zorišče je namenjeno zadnji večerji, spremljajoči prizori pa so: Kristus se prikaže na gori Tabor, Jezusov krst, Čudež v Kani Galilejski, Jezus oznanja božje kraljestvo.

Zaradi svetlobe, ki prihaja skozi okensko odprtino, je avtor uporabil tople barve. Tako celota žari v oranžnih, rdečkastih in rjavih barvnih tonih. Odlična, natančna risba se staplja z barvnimi nanosi in liki živijo v polnosti izraza. Slikar je v pripoved vključeval tudi osebne pripovedne vložke. Vzdušje za­dnje večerje je ustvaril z nekaterimi dodat­nimi motivnimi namigi: ob Judovih nogah je naslikal simbole trplje­nja, ki že napovedujejo nadaljevanje zgodbe. Na mizi so le kruh in vino, simbola Kristuso­vega telesa in njegove krvi oz. simbola evhari­stije, ter še tretji simbol – riba kot zna­menje krščanstva.

Liki apostolov so izrazno močni, dogajanje ni statično. Nji­hova telesa so gibka, kretnje zgo­vorne, obrazi pa polni sporočilnosti. Vsakdo izmed upodobljencev je individualno obravnavan in živi živ­ljenje z njemu lastno identiteto.

Poslikava kaže izjemne avtorjeve ri­sarske sposobnosti in občuten preplet črte in barve, dveh elementarnih likovnih izrazil.

Slomšek z zavetniki cerkva, Šentilj v Slovenskih goricah, župnijska cerkev sv. Egidija. FOTO: Ivo Žajdela

Slikarja sta v cerkev vnesla posebno razpoloženje 

Dvesto let stara cerkev v Šentilju je tako dobila svojo likovno opremo, ki ji ni para v povojnem cerkvenem slikarstvu na Slovenskem. Zahtevno nalogo sta samozavestno in odlično opravila Maša Bersan Mašuk in Nikolaj Mašukov. Pred tem je bil z motivom vnebohoda poslikan le strop prezbiterija, delo Jakoba Brolle, slikarja iz Genove.

»Konkretna, stvarna likovna pripoved umetni­škega in življenjskega para je s svojim ustvarjal­nim izrazom vnesla posebno razpoloženje v cerkev. Religiozno ikonografijo sta pre­pojila s svojo notranjo duhovno močjo, z zanimivimi in pomenljivimi vsebinskimi dopolnitvami in izvirnimi oblikovnimi zasnovami,« je delo slikarjev ob blagoslovitvi poslikav leta 2009 označila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn.

Slomškov cikel, Materin nauk o slabem življenju, Šentilj v Slovenskih goricah, župnijska cerkev sv. Egidija. FOTO: Ivo Žajdela

Anamarija Stibilj Šajn: poslikavo upravičeno imenu­jemo umetnina

Anamarija Stibilj Šajn: »Gre za poslikavo, ki jo lahko upravičeno imenu­jemo umetnina. Poslikavo, ki jo je vredno videti. In jo je potrebno gledati, da se ti razodene njena enigma, njeno sporočilno bogastvo in zavidljiva umetniška veličina. Delo lahko cenimo zaradi likovnega in vsebinskega bogastva ter občudujemo zaradi tehnične popolnosti. Poslikava je od obeh avtorjev, še posebej od Maše Bersan Mašuk, zahtevala tudi velike fizične napore. Iz zgodovine namreč ni znano, da bi se ženske ukvarjale s poslikavo stropov, zato je Maša svojevrsten fenomen na tem področju.

Župnik Janez Horvat, ki je dal leta 2008 poslikati šentiljsko cerkev. FOTO: Ivo Žajdela

Pogovor z župnikom Janezom Horvatom

Od kod pogumna ideja, da bi neposlikano kupolo in oboda šentiljske cerkve poslikala dva izjemna slikarja v Sloveniji?

Po zadnjih obnovitvenih delih na cerkvi sem upal, da me bo vse, kar je bilo s skupnimi močmi storjeno, do upokojitve zdržalo. Takrat se nisem zavedal, kaj vse me bo še doletelo. Kdaj in kje se je začelo, ne vem, mogoče na romanju na Brezjah, ko nas je p. Leopold povabil: »Pridite, poglejte, kaj imamo na samostanskem hodniku.« Vse stene so obložene s slikami. Kakšni obrazi, roke, prizori. Bolj gledaš, več vidiš. Pojavila se je pregrešna misel: »Kaj podobnega bi bilo primerno na zidovih domače cerkve.« Prestrašil sem se je. Vprašal sem se: »Ali niso to skušnjave? Proč izpred mene!«

Obiskal nas je znani mariborski častni občan. V pogovoru je navrgel: »Kaj imate v Šentilju v Slovenskih goricah pokazati?« To vprašanje je bilo tisti črv v lesu postelje, ki je glodal, da nisem mogel spati. Prizori s samostanskega hodnika so bili pred menoj. V samoti sem premišljeval, načrtoval in opuščal. Gorečnost za lepoto božje hiše me je razjedala. Radovedno sem začel v spremstvu župljanov obiskovati kraje, kjer sta slikala zakonca Mašukov. Previdno sem spraševal sopotnike, ali bi bilo primerno kaj podobnega za zidove naše cerkve. Skrbelo me je, kje dobiti donatorje, saj načrtovana dela ne bodo poceni, ker bo marsikaj potrebno postoriti, preden bomo začeli s poslikavo. Ves čas me je spremljala trdna vera in zavest spremljajoče božje pomoči. Počasi se daleč pride. Vse, kar je v skladu z božjo voljo, Bog podpre. Vodilo me je zaupanje v božjo pomoč in v gospodarja Cerkve sv. Jožefa, ki tudi skrbi za družino Cerkve, in v sodelujoče župljane, saj brez njih ni uspeha. Po ogledu poslikave v nišah na fasadi v Cerknem, ki jo je opravila Maša, je padla odločitev: »Delala bosta zakonca Mašukov.«

Maša Bersan Mašuk v Šentilju leta 2009. FOTO: Ivo Žajdela

Nikolaj Mašukov v Šentilju leta 2009. FOTO: Ivo Žajdela

Kako ste delo organizirali?

Namen sem zaupal ordinariju, ki me je poslušal in mi tudi previdno svetoval, naj dobro premislim in se šele potem odločim. Ko sem prinesel pokazat že izdelane načrte po svoji zamisli in s slikarjevimi priporočili ter povedal, da imamo že zbranih nekaj potrebnih sredstev, je škof ugotovil, da mislimo resno. Svetoval mi je, naj vložim prošnji za dovoljenje na škofijo in Spomeniško varstvo. Po pridobljenih dovoljenjih smo se dogovorili z akademskima slikarjema, strokovnjaki za sanacijo zidov, zidarskim mojstrom in lastnikom, ki postavlja delovne odre. Zidarji so odstranili omet, ga v celoti obnovili na kupoli, obeh stranskih kapelah in na koru (z Jubovimi sušilnimi sredstvi). Nato sta akademska slikarja izdelala za vsako sliko vse figure v razmerju 1 : 1, jih nalepila na steno in pričela slikati. Ustvarjala sta štiri mesece. Velikokrat sem se jima pridružil na odrih in skrbno spremljal nastajanje slik. Za vloženi trud mi ni žal.

Župnik Janez Horvat in Maša Bersan Mašuk med poslikavo cerkve leta 2008.

Kako ste zadovoljni z opravljenim?

Ko so bili odstranjeni odri, so župljani z menoj vred občudovali in hvalili oba umetnika. Všeč so nam tople barve in slike na steni. Nekaterim pa tudi niso všeč. Zadovoljen sem in ni mi žal, da sem odgovoril na izziv, ki je v bil začetku kot nezaželen črv v lesu, da zaradi njegovega škrtanja nisem mirno spal, ampak sem razmišljal, usklajeval, izbral in se nazadnje odločil. Ko smo nove zvonove postavili v zvonik, da se danes njihov glas sliši do zadnje hiše v fari, sem si rekel: »Če me ne pridejo poslušat v cerkev, naj slišijo vsaj zvonove.« Zdaj pa pravim: »Če se kdaj zgodi, da pridejo oddaljeni farani v cerkev samo gledat slike, se bodo mogoče spomnili na vero iz otroštva. Tudi to je za koga veliko.«

Župnik Janez Horvat in Nikolaj Mašukov med poslikavo cerkve leta 2008.

1/45