Slovenske gorice so zelo valovite, zato lahko med daljšim sprehodom po njih premagamo enako višinsko razliko kot med vzponom na Triglav. Razgibanost pokrajine dobro čutimo na Šentiljski poti, ki pelje od Šentilja do Trat in potem nekoliko južneje nazaj. Dolga je približno 55 kilometrov (17 ur in pol hoje), vendar jo lahko razdelimo na tri dele, ki so primernejši za enodnevni izlet. Enega od njih smo prehodili pred kratkim.

Šentiljska pot se začne pri gostilni Belna blizu župnijske cerkve sv. Egidija. Če ne zbirate žigov, lahko pustite avto tudi v novejšem delu Šentilja, kjer sta občina in pošta. V obeh primerih se je treba vrniti do semaforiziranega križišča pri avtocestnem nadvozu. Tam zavijemo proti pokopališču, takoj nato pa na cesto in kolovoz, ki peljeta ob avtocesti.

Za robom naselja prestopimo na stezo, ki se požene navkreber v gozd. Hrumenje prometa potihne, oči se spočijejo na svežem listju in preprogah čemaža. Odlično označena planinska pot, ki se pokriva z obmejno panoramsko potjo, gre na sever do skupine železnodobnih in zgodnjerimskih gomil in nato ob državni meji do ilirsko-keltskega gradišča. Poseljeno je bilo že v 4. stoletju pred Kristusom, leta 1934 pa so odkrili ostanke obrambnih nasipov in tlorise enajstih lesenih stavb. Pod gradiščem sta informativna tabla ter skrinjica z vpisno knjigo in žigom.



Po šumečem listju se spustimo do kanala reke Mure. V vodi se zrcalijo drevesa, mi pa pri naslednjem potočku zavijemo v breg in se vzpnemo do nekdanje vojaške karavle. Pred njo so še vedno klopi, na katerih si lahko oddahnemo pred nadaljevanjem poti do naselja Ceršak. Skozenj se znova spustimo v dolino, kjer ob robu gozda nadaljujemo do manjšega ribnika in ograde z divjima prašičema. Tam zavijemo do kanala, ki se kmalu pridruži Muri. Krajši čas hodimo ob reki, nato krenemo navkreber in se ob prepadnem robu vzpnemo na Beli vrh (356 m). Svet se odpre. Na vzhodu vidimo avstrijski Cmurek, grad Trate, cerkev na Zgornji Velki in množico domačij, ki so raztresene po gričevju. Na zahodu pa Pohorje, Kozjak in razgledni stolp na Plačkem vrhu.

Z Belega vrha se znova spustimo v dolino. Mimo hiš in ribnika prispemo do broda, ki na tem kraju vozi že 150 let. Do leta 1922 je bila to edina možnost za prehod reke, danes pa vsak dan od 15. marca do 15. novembra prevaža predvsem turiste. Mimo okrepčevalnice (žig) nadaljujemo do Sladkega Vrha, kjer so leta 1871 odprli tovarno papirja. Pred njenim vhodom stoji stroj iz leta 1922, ki je v 75 letih izdelal za 25.000 tovornjakov papirja.

Na križišču pred tovarno Paloma zapustimo šentiljsko pot (ta gre naprej proti Tratam, kjer zavije nazaj proti Šentilju) in se po pločniku vzpnemo do dobra dva kilometra oddaljenega lov­skega doma na Vranjem Vrhu (žig), kjer se ji znova pridružimo. Pri novem stanovanjskem bloku zavijemo desno navzdol na kolovoz, ki prečka travnik, se skrije v gozd in pridruži asfaltni cesti. Tej sledimo navkreber, v dolino in na naslednje sleme. Pokrajina je bolj obljudena kot v prvem delu poti. Po gričih so posejane domačije, pod njimi so vinogradi in pašniki. Pri visokem klopotcu zavijemo proti jugu. Čez nekaj minut s ceste prestopimo na gozdno pot, se spustimo v dolino, nato pa mimo samotne hiše in pod daljnovodom prilezemo na naslednji hrib. Pod njim je turistična kmetija Gaube (žig), pod katero se dokončno poslovimo od šentiljske poti. Ta potrebuje do središča Šentilja še pet ur, mi pa po cesti le pol ure.