Župnikovi pomočniki pri maši. FOTO: Ivo Žajdela

Župnija Šempeter v Savinjski dolini je delavsko-kmečka župnija. Veliko je mladih družin, od katerih je veliko takih, ki se vključujejo v življenje župnije in sodelujejo na raznih področjih. Je predvsem ravninska župnija med Savinjo na eni strani in gričevjem Martjaki na drugi strani. Na področju kmetijstva se največ ukvarjajo s pridelavo hmelja, z živinorejo, nekaj malega je tudi vinogradov. Delavsko prebivalstvo je zaposleno v tovarni SIP, kjer izdelujejo kmetijsko mehanizacijo, ali pa se vozijo v okoliške kraje, v Velenje, Celje, v Zgornjo Savinjsko dolino in tudi v Ljubljano.

Kot je za Družino povedal župnik Mirko Škoflek (letošnji zlatomašnik), ta način življenja v veliki meri kroji tudi udeležbo vernikov pri maši in pri drugih slovesnostih v župniji. Pozna pa se tudi pandemija covida, ki je ponekod v ljudeh pustila globoke rane. »Počasi se vračamo v ustaljen način življenja, vendar bo potrebnega še veliko časa in truda, da bomo spet v polnosti zaživeli kot občestvo.«

Glavni oltar. FOTO: Ivo Žajdela

Pred skoraj 2000 leti je bila tu rimska nekropola

Pred skoraj 2000 leti je skozi Šempeter vodila pomembna rimska cesta Akvileja–Emona–Celeia–Poetovio (Oglej–Ljubljana–Celje–Ptuj). V okolici so imeli posestva mnogi rimski veljaki in upravniki iz Celeie in nekateri med njimi so svoje grobnice postavili v šempetrski rimski nekropoli. Odkrili so jo leta 1952. Šempeter je tako poznan tudi po muzeju na prostem, kjer si lahko ogledamo čudovite grobnice Rimljanov, ki so delo vrhunskih mojstrov takratnega časa ter spadajo med najpomembnejše in najlepše ohranjene spomenike rimske dobe v Sloveniji in srednji Evropi.

Kip sedeče Marije z Jezusom, t. i. Šempetrska Madona, ki je nastal med letoma 1310 in 1320. Kip predstavlja višek gotske umetnosti in spada med najlepše gotske kipe na Slovenskem. FOTO: Ivo Žajdela

Pražupnija v 9. stol., sedež župnije že leta 1256

Župnija ima dolgo zgodovino, saj je na mestu sedanje župnijske cerkve sv. Petra tu stala cerkev, ki je bila sedež pražupnije že v 9. stoletju. V romaniki so pozidali novo stavbo. Cerkev je bila sedež župnije leta 1256, ko se omenja, da je bila priključena stiškemu samostanu. Po letu 1392 je postala podružnica župnije Žalec. Cerkveno stavbo so okrog leta 1500 povečali, dozidali so prezbiterij in zvonik. Okrog leta 1723 so barokizirali ladjo in prezbiterij, leta 1767 so prizidali kapelo in zakristijo.

Cerkev je spet postala sedež župnije leta 1783. Ker je strela uničila zvonik, so leta 1796 pozidali sedanji zvonik. Cerkev so prezidavali tudi kasneje, leta 1859 (prezbiterij), leta 1880 (južna kapela), leta 1913 (cerkev podaljšali proti vzhodu ter ponovno pozidali prezbiterij in zakristijo). Cerkev hrani tudi posebno dragocenost, kip sedeče Marije z Jezusom, t. i. Šempetrsko Madono, ki je nastala med letoma 1310 in 1320. Kip predstavlja višek gotske umetnosti in spada med najlepše gotske kipe na Slovenskem. Pred leti so ga celo razstavili v pariškem Louvru.

Kapela na desni, oltar sv. Jožefa. FOTO: Ivo Žajdela

V zadnjih 50 letih župnija v vseh pogledih nazaduje

Število vernikov župniji je nekaj več kot 2.500, od tega jih nedeljsko mašo obiskuje približno 9 %. V preteklem letu (2022) so krstili 23 otrok, umrlo je 25 faranov, verouk obiskuje 155 otrok, prvoobhajancev je bilo 18, birmancev 34, poročili so se trije pari. Župnik doda, da v zadnjih 50 letih župnija v vseh pogledih nazaduje, pred 50 leti je bilo 60 % nedeljnikov, otrok pri verouku od vseh, ki so hodili v šolo v župniji, pa 98 %.

Kapela na levi, Rožnovenska Mati Božja, kip Brezmadežne. FOTO: Ivo Žajdela

V župniji delujejo štirje zbori in štiri organistke

Župnik opiše pastoralno delo, ki je zelo raznoliko. »Na veliko področjih lepo sodelujemo, na nekaterih pa nekoliko manj. Skupine, ki delujejo v župniji, so v veliko pomoč in so jedro delovanja v župniji. V ŽPS skupaj načrtujemo delo na gospodarskem in pastoralnem področju. V župniji delujejo štirje zbori in štiri organistke, z vajami in pripravami na slovesnosti se pripravljamo skozi vse leto. Pri katehezi sta v veliko pomoč katehistinji.

V dveh zakonskih skupinah, starejši in mlajši, se pri rednih srečanjih ukvarjamo z različnimi vprašanji, ki so povezana z družinskim življenjem in z vključevanjem v župnijsko življenje. Biblična skupina na svojih srečanjih spoznava skrivnosti Svetega pisma in poskuša poživljati branje in premišljevanje Božje besede. Molitvena skupina v svojih molitvenih srečanjih dvakrat tedensko z molitvijo spremlja vsa naša prizadevanja in prosi Božje pomoči. Skupina bralcev Božje besede pri mašah je zgled, kako posredovati Božjo besedo, da bo privlačna, razumljiva in slišana. Nenazadnje so v župniji skupine krasilcev in čistilcev cerkve, ki tedensko čistijo in krasijo bogoslužni prostor v cerkvi.«

Stranski oltar sv. Antona Puščavnika. FOTO: Ivo Žajdela

Stranski oltar sv. Lucije. FOTO: Ivo Žajdela

Vrvenje v župniji ob pripravljanju slovesnosti

Glede odnosa do Cerkve župnik pove: »Moram poudariti, da v župniji ni kakšnega posebnega nasprotovanja naši dejavnost, vsaj jaz tega ne zaznam. Prej bi rakel, da zgledno sodelujemo, kar se je pokazalo pri moji zlati maši v letošnjem juliju. Dejansko je sodelovala celotna župnija, tako ali drugače, tudi takšni, ki sicer niso redni obiskovalci nedeljske maše. Na Petrovo, ki je župnijski praznik, so postavili mlaj, kot znamenje povezanosti za slovesnost. Po vaseh so mladi in starejši pletli vence in se tudi na tak način povezovali in družili, kar je hvale vredno. Z veseljem sem spremljal to razgibanost in vrvenje v župniji ob pripravljanju slovesnosti.

Preberite tudi: Zlatomašnik Mirko Škoflek: Biti prijazen in dober

Ljudje so pripravljeni sodelovati na vseh področjih, potreben je samo pravilen pristop in seveda potem tudi pohvala za uspešno opravljeno delo. Govorim tudi o sodelovanju pri obnovah, ki se pokaže na različne načine, z dejanskim delom, z darovi in seveda tudi z odobravanjem za vsako opravilo pri cerkvi ali veroučnih prostorih.«

Freska sv. Cirila in Metoda v šempetrski cerkvi. FOTO: Ivo Žajdela

Dobrota in radodarnost rodita novo dobroto ter radodarnost

Pri obnavljanju ali posodabljanju cerkvenih objektov ubirajo pot majhnih korakov. »Postopoma, ne na silo, poskušamo obnavljati ali na novo postavljati, kar potrebujemo za versko dejavnost. Ker smo ustanovili pevske zbore, smo potrebovali večji kor in nove orgle in to tudi uresničili. Ker smo hoteli imeti boljše zvonjenje, smo kupili četrti zvon in uredili električno zvonjenje. Potrebovali smo veroučno učilnico in pevske prostore, lotili smo se dela in uresničili. Vedno poudarjamo, da bomo s skupnimi močmi veliko dosegli, in ta beseda obrodi sadove.«

Župnik posebej poudari, da so ljudje vedno pripravljeni pomagati ljudem v stiski. »To se vidi pri blagoslovu vozil na Krištofovo nedeljo, videlo se je tudi v nedeljo, ko smo zbirali za ljudi, prizadete ob poplavah, vidi se na zahvalno nedeljo, ko zbiramo darove za Karitas, v vseh takšnih dogodkih se vidi, da je pregovorna dobrota slovenskega vernika še vedno živa, kar vliva upanje, da bodo tudi mladi nadaljevali z dobrodelnostjo. Vsi se zavedamo, da dobrota in radodarnost rodita novo dobroto ter radodarnost, in da je pravzaprav osnovna drža vsake kristjana prav dobrota in ljubezen.«

Pevci polepšajo bogoslužje. FOTO: Ivo Žajdela

Trenutki posebne povezanosti in tkanja poznanstev

Posebno skrb posvečajo bolnim in starejšim. Vsako leto imajo na angelsko nedeljo bolniško nedeljo, ko lahko verniki med drugo mašo prejmejo zakrament bolniškega maziljenja, po maši pa jih pogostijo. Na rožnovensko nedeljo romajo v Petrovče, da se Devici Mariji zahvalijo za njeno varstvo in priprošnjo. Poseben čar pa je postavljanje jaslic. To je delo mladih in to so trenutki, ko se povežejo in z marsikaterim ponovno navežejo prijateljske stike.

Župnik Škoflek posebej izpostavi, da radi gredo na romanja, ali enodnevna ali večdnevna. »To so trenutki posebne povezanosti ter tkanja poznanstev in prijateljstva. Nepozabni so naši izleti z otroki starejših letnikov v Gardaland. O tem izletu se govori, preden gremo ter še dolgo potem, kar je tudi lepa priložnost za prijateljsko druženje in nenazadnje je to nagrada otrokom, ki vztrajajo pri verouku vseh devet let. Letos se je izletu pridružilo skoraj za en avtobus odraslih.«

Mladost na oratoriju. FOTO: Arhiv župnije

Anica Randl, katehistinja

V župniji sem katehistinja in vodim mešani pevski zbor Skala. Občasno orglam, berem Božjo besedo in včasih krasim in čistim cerkev. To delo mi je že od mladih let v izredno veselje. Zelo je poglobilo mojo vero. Opravljam ga kot poklic in poslanstvo, Bogu v slavo ter upam, da je tudi komu v duhovno korist. Čutim, da moram hvaležno deliti naprej, kar sem prejela, in dati na razpolago svoje talente, sposobnosti in znanje. Sodelovanje v župniji me spodbuja, da vedno iščem novih poti, kako odpreti srca otrok za prijateljski odnos z Bogom, in tako tudi sama v tem rastem. Tudi petje je zame priložnost za druženje, oznanjevanje, skupno slavljenje Boga in poglobljeno sodelovanje pri bogoslužju.

Boštjan Razboršek, ključar

Naša župnija ima štiri ključarje, izmed katerih sem najmlajši. Skupaj z župnikom nosimo skrb in odgovornost za cerkveno premoženje, skrbimo za vzdrževanje cerkve, njene okolice ter stavb okoli nje. Sodelujemo pri mašah ob nedeljah in praznikih ter pobiramo darove župljanov. Ob večjih praznikih pomagamo pri organizaciji procesij in ostalih del. Vedno smo tudi pripravljeni pomagati župniku, ko nas potrebuje on ali kdo od faranov. Hvaležen sem, da mi je bila zaupana funkcija ključarja, saj sem s pripravljenostjo za delo v župniji tako tudi zgled mlajšim. Prav tako ob vlogi ključarja čutim zadovoljstvo, da opravljam pomembno vlogo za župnijo in kraj. S tem pripomorem, da bo Cerkev ostala živa, mi, farani, pa trdno povezani z njo.

Darja Čop Sedminek, članica ŽPS

Sprva kot bralka sem se v župnijo vključila takoj po poroki, ki me je pod patronat sv. Petra pripeljala s »skoraj raja« Slovenije. Župnija je srce vsakega kraja. Kraj je takšen, kot smo župljani. Trudim se za povezanost in delovanje župljanov tudi izven cerkvenih zidov. Nujno in v veselje mi je priprava dogodkov, ki te meje zabrišejo. Zelo me nagovarja sinoda – hoditi skupaj. Tudi naša skupnost je z vsemi pomanjkljivostmi izbrana, kot Peter za apostola. Prepričana sem, da skupaj zmoremo soustvarjati lepe trenutke in z vso odgovornostjo sprejemati spremembe časov ter se nanje odzvati v luči vere.

 Reportaža je objavljena v tedniku Družina (44/2023).

Birmanci s škofom Lipovškom. FOTO: Arhiv župnije