Prva cerkev je bila zgrajena že pred letom 1490, leta 1655 je dobila baročno podobo, leta 2003 je bila obnovljena. Od leta 1966 naprej je po meddržavnem dogovoru cerkev v celoti na slovenskem ozemlju. Pred tem je meja tekla po polovici cerkve. Verniki vsake države so imeli svojo zakristijo. V nedeljo, 18. julija 1991, je na mejnem kamnu pred cerkvijo prvič v zgodovini slovenstva zaplapolala slovenska zastava nove samostojne države Slovenje. Maše pri sv. Pankraciju so običajno nekajkrat letno, julija ob godu sv. Aleša. Njemu je posvečen stranski oltar, ki pa še ni dokončan po uničenju po drugi svetovni vojni. Praviloma so maše dvojezične, saj na goro prihaja veliko pohodnikov in vernikov z obeh strani meje.

FOTO: Jože Potrpin

Most med narodoma pri Pankraciju pa izpričujejo še posebej zadnja leta na Aleševo nedeljo srečanja škofov in vernikov iz Slovenije in Avstrije. V nedeljo, 16. julija, je bilo že sedmo. Organizacija je bila na skrbi župnij Remšnik in Oberhaag, še zlasti ključarjev Alojza Unuka, Bena Breznika in Ericha Wechtischa s sodelavci.

FOTO: Jože Potrpin

Dvojezično mašo sta ob somaševanju župnika Jožeta Motalna, duhovnega pomočnika prof. Vinka Potočnika ter v navzočnosti velikega števila romarjev, med njimi so bili tudi župan Podvelke Miran Pušnik, župan Radelj ob Dravi Alan Bukovnik in predstavnik občine Oberhaag, vodila mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl in graško-sekauski škof Wilhelm Krautwaschl.

FOTO: Jože Potrpin

Pred njo je bil obred posvetitve zvona (iz leta 1917, 480 kg), dar župnije Kapla, ki je do lanskega leta še zvonil, tja pa je leta 1958 prišel iz Žužemberka. Nato so ga pod strokovnim vodstvom mojstrov montažerjev Janeza Moškriča in Tomaža Klopčiča ročno dvignili v zvonik k že obstoječima in glasovno ujemajočima dvema prav tako jeklenima zvonovoma. 

FOTO: Jože Potrpin

Vsi zvonovi bodo zvonili v mol motivu. Na novih jarmih so dodane podobe. Urejena je ali še bo nova avtomatika in druga tehnika zvonov in zvonjenja.

Posvetitev zvona. FOTO: Jože Potrpin

Zgodovina zvonjenja je pri Pankraciju znana od 19. stoletju, ko se omenjata dva bronasta zvonova. Večjega je odpeljala prva svetovna vojna, drugega, manjšega so z opremo graničarji uničili po drugi svetovni vojni. Poslej je razstavljen pred cerkvijo. Leta 1972 je župnija Oberhaag darovala nova jeklenasta zvonova, vlita leta 1920 v Kapfenbergu v Avstriji.

FOTO: Jože Potrpin

Prav »novemu« zvonu, njunima patronoma in pomenu srečanju sta posvetila tudi pridigi oba škofa. Graški škof Krautwaschl je še posebej spomnil: »Pravkar posvečen zvon nosi tudi ime zavetnika te cerkve. Sv. Pankracij, ki je pri nas posebej poznan kot eden od 'Ledenih mož', je po legendi po svojem krstu, v začetku 4. stoletja, vse svoje premoženja uporabil za tiste, ki so bili preganjani zaradi svoje krščanske vere. Tudi sam je kot mladenič umrl mučeniške smrti. Ko bo torej zapel ta zvon, bo v dveh škofijah in s tem v dveh državah jasno oznanil: Hoditi po poti Jezusa Kristusa pomeni tu in tam tudi preizkušnjo, saj Božja resničnost in s tem usmeritev za osebno življenje v 21. stoletju ni vedno razumljena kot pomembna kaj šele kot temelj življenja. Tiste, ki romajo na ta kraj, lahko ta zvon spomni, da ne popustijo v izpovedi vere: 'Človek pomni, da prihajaš od Boga in pri Njem najdeš svoj (večni) cilj!' Resnično me veseli, da ravno v času razhajanj, ki jih pogosto doživljamo v naših družbah, tukaj na meji postavljamo znamenje, ki povezuje. Naj Bog nas in vse, ki se usmerjajo k Njemu, še naprej vodi in spremlja s svojim blagoslovom.«

Graški škof Wilhelm Krautwaschl. FOTO: Jože Potrpin

Nadškof Cvikl pa je izrazil veselje, da so se zopet srečali, »tu na meji, pri sv. Pankraciju in da to srečanje postaja tradicionalno. Danes ima to srečanje še posebno sporočilo. Blagoslovili smo nov zvon posvečen v čast Sveti Trojici in svetemu Pankraciju, z željo, da bi bil ta zvon glasnik miru, veselja, upanja in tolažbe. Naj tu na meji oznanja, da smo po krstu postali božji otroci in bratje in sestre med seboj. Naj nas vabi k odprtosti drug do drugega. K solidarnosti in prizadevanju za skupno dobro. Tako bo meja postajala most, kraj srečevanja, šola odprtosti in strpnosti… Srečanje tu na meji je priložnost, da sejemo ljubezen, dobroto, spoštovanje drug do drugega. Kar bo utrjevalo med nami prijateljstvo in medsebojno zaupanje.«

Mariborski nadškof Alojzij Cvikl. FOTO: Jože Potrpin

Maša je bila darovana v zahvalo za pokojna dobrotnika Jožefa Loibnerja (Oberhaag) in Ervina Pušnika (Radlje ob Dravi). Pri posvetitvi zvona zunaj in med mašo na koru je pel župnijski pevski zbor Remšnik, pred glavnim oltarjem družinski zbor BachbauerGsingen gruppe & E. Wechtisch Oberhaag. Ob koncu sta škofa podelila priznanja botrom in dobrotnikom. Z zahvalno pesmijo pa se je prvič v ubranosti s starima oglasil tudi novi, tretji zvon. Po končani slovesnosti se je pred cerkvijo ob pogostitvi aktiva kmečkih žena nadaljevalo prijateljsko druženje s škofi in verniki z obeh strani »meje«.

FOTO: Jože Potrpin

Še več fotografij lahko najdete v fotogaleriji Jožeta Potrpina. 

1/22