Stol sv. Petra, to je službeni sedež, s katerega naj bi bil po pripovedi Peter kot rimski škof učil krščansko občino v prestolnici rimske države, se še danes hrani v vatikanski baziliki. Vdelan je v bronast prestol, ki ga nosijo kipi štirih cerkvenih očetov: Ambroža in Avguština, Atanazija in Janeza Zlatoustega. Dva predstavljata zahodne cerkvene učitelje, dva vzhodne, vsi štirje pa učiteljsko službo v Cerkvi, ki jo vodi sv. Peter, prvi papež. Seveda je ta častitljivi sedež samo simbol, da je Peter imel nazadnje svoj škofijski sedež v Rimu.

Že v 4. stoletju so marsikje obhajali spomin na ustanovitev tega škofijskega sedeža. V Rimu so ob tej priložnosti posebej poudarjali izredno odliko Petrovega sedeža, da je Kristus sam dal Petru najvišjo oblast v Cerkvi. Spomin na to se omenja za dan 22. februarja. S tem so verjetno želeli zabrisati vpliv starega osemdnevnega poganskega spomina mrtvih, ki se je prav 22. februarja končalo z veseljačenjem.

Na frankovskem ozemlju pa so praznovali spomin na podelitev ključev nebeškega kraljestva apostolu Petru 18. januarja. Zgodilo se je celo, da je praznik 18. januarja postal širše znan kakor 22. februarja. Datum je bil primernejši, ker so v postu vsa svetniška praznovanja morala odpasti. Da bi oba dneva prišla znova do veljave, je papež Pavel IV. leta 1558 določil, naj se 18. januarja praznuje spomin na sedež sv. Petra v Rimu, 22. februarja pa spomin na Petrov sedež v Antiohiji. Tega so proslavljali tudi na Vzhodu; sv. Janez Zlatousti je na primer imel bivanje sv. Petra v Antiohiji posebno v časteh. Ker pa je za vso Cerkev pomemben spomin na to, da je Kristus sezidal svojo Cerkev na Petru-Skali in ga s tem postavil za vrhovnega pastirja vse svoje črede, je od leta 1960 praznik namenjen samo temu spominu. Odslej ni več vezan na noben kraj, čeprav vemo, da je Peter »oblast ključev« izvajal najprej v Jeruzalemu, nato nekaj časa v Antiohiji in nazadnje v Rimu.

Praznika se spominjamo 22. februarja.


Praznik sedeža apostola Petra nas spominja na učiteljsko oblast Kristusovega namestnika. Katekizem nas uči: »To učiteljstvo mora varovati Božje ljudstvo pred odkloni in oslabitvami ter mu zagotavljati objektivno možnost, da izpoveduje brez zmote pristno vero,« tako da »Božje ljudstvo ostane v resnici, ki osvobaja « (KKC 890). »Kako blagoslovljena je rimska Cerkev, ki so jo apostoli napolnili z vsem svojim naukom in tudi s svojo krvjo« (Tertulijan). »Petrov sedež ponazarja papeževo poslanstvo kot pastirja vsega Božjega ljudstva. S tem praznovanjem mu pripisujemo velik duhovni pomen in ga sprejemamo kot privilegirano znamenje Božje ljubezni« (Papež Benedikt XVI.). »Morda bi bilo koristno, če bi se vsakemu kristjanu in še bolj vsakemu duhovniku vsaj enkrat v življenju sanjalo, da je on papež, ter da bi se iz te nočne more zbudil ves prepoten od muke« (Ronald Knox).


Sedež svetega Petra

Kakor so po Gospodovi določitvi sveti Peter in drugi apostoli en sam apostolski zbor, tako so na podoben način povezani med seboj rimski škof, Petrov naslednik, in (drugi) škofje, nasledniki apostolov. Že prastari običaj, da so po vsem svetu postavljeni škofje bili v občestvu med seboj in z rimskim škofom povezani z vezjo edinosti, ljubezni in miru, in prav tako sestajanje koncilov, na katerih so po skrbnem razgovarjanju in posvetovanju z mnogimi vse važnejše stvari skupno urejali – oboje je priča za zborno naravo in zborni značaj škofovskega reda. To jasno potrjujejo tudi vesoljni cerkveni zbori, ki so se vršili v teku stoletij. In prav to nakazuje že sam zdavnaj uvedeni običaj, da je treba poklicati več škofov, ki naj bi sodelovali pri povzdignjenju novega izbranca k službi najvišjega duhovništva. Ud škofovskega zbora postane kdo v moči zakramentalnega posvečenja in po hierarhičnem občestvu z glavo in udi zbora.

Zbor ali telo škofov pa ima oblast le, če ga pojmujemo kot povezanega z rimskim škofom. Petrovim naslednikom, kot glavo zbora, in tako, da ostane neokrnjena oblast prvenstva Petrovega naslednika nad vsemi, bodisi pastirji bodisi verniki. Rimski škof ima namreč v Cerkvi v moči svoje službe kot Kristusov namestnik in pastir vse Cerkve polno, vrhovno in vesoljno oblast nad Cerkvijo in more to oblast vedno svobodno izvrševati. Red škofov, ki v učiteljstvu in pastirskem vodstvu nasleduje zboru apostolov in v katerem se neprestano ohranja apostolski zbor, pa je skupaj s svojo glavo, rimskim škofom, in nikoli ne brez njega, tudi nosilec vrhovne in polne oblasti nad vso Cerkvijo. Vendar more to oblast izvrševati le v soglasju z rimskim škofom. Gospod je edinole Simona postavil za skalo in ključarja Cerkve (prim. Mt 16,18–19) in ga določil za pastirja vse svoje črede (prim. Jn 21,15 sl.); znano pa je, da je bila služba zavezovanja in razvezovanja, ki je bila dana Petru (Mt 16,19), podeljena tudi zboru apostolov, povezanemu s svojo glavo (Mt 18,18; 28,16–20).

Dogmatična konstitucija 2. vatikanskega koncila o Cerkvi, 22.