Akademski slikar in restavrator Ivan Bogovčič je ob svojem življenjskem jubileju v galeriji Družina pripravil »inventurno razstavo – kot pregled življenjske in ustvarjalne poti«, kot je na sinočnjem odprtju dejala likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn.

Razstava je zasnovana v dveh delih. V prvem delu na petih »plakatih« Bogovčič poda spomine v obliki najrazličnejših dokumentov; kot bi se ozrl v vzvratno ogledalo na prehojeno pot, je na plakatih nabral dokumentarne utrinke iz življenja, segajoče vse tja do študijskih let.

Osrednji del razstave je sedem triptihalnih kompozicij za njegovih sedem križev. Na triptihih, ki jih je ustvarjal v prvih mesecih letošnjega leta v tehniki jajčne tempere, je upodobil sedem njemu najdražjih ljudi: triptih ženi Lučki je poimenoval »Radosti«, mami Mariji »Minevanje«, sinu Juretu »Predanost«, sinu Luku »Neskončnost« in vnuku Leonu »Leon, kralj živali«. Dva triptiha sta namenjena osebama, ki sta vplivala na njegovo ustvarjalno pot: umetnostnemu zgodovinarju Emilijanu Cevcu in uredniku Družine Franciju Petriču.

Na portretih razkriva notranji svet posameznikov

Čeprav je Ivan Bogovčič po izobrazbi akademski slikar, se je vse življenje ukvarjal in preživljal z restavratorstvom. Portrete je slikal za sprostitev, hkrati pa so mu ob zahtevnem in preciznem delu restavratorstva dopuščali avtorsko svobodo in možnost osebnega ustvarjalnega izživetja. »S portretnim slikarstvom, ki je najzahtevnejše področje med figuralnimi vsebinami, je umetnik dokazoval, da je njegovo zanimanje usmerjeno v preseganje t. i. idealističnega portreta oziroma fotografsko natančnega upodabljanja. Slikarjevo upodobitven prizadevanje je namreč segalo v globino portretirančeve duše,« je dejala Stibilj Šajnova. »Likovna prizadevanja ne usmerja le v zunanjo podobo, temveč se z vso predanostjo posveča značajski analizi obraza, razkriva pa tudi skrivnosten notranji svet posameznika.«


Spogledovanje z gotskimi oltarji

Vseh sedem portretirancev je umeščenih v osrednji slikovni prostor, najpogosteje v klasični »en face« postavitvi, tudi prostor ozadja pri vseh sedmih vsebuje elemente, ki so značilni za portretirančev vsakdan, navade, poklicno delo. Na levem in desnem krilu pri vsakem portretirancu upodobi motive, ki osebo dodatno osvetlijo – tako je na primer na triptihu žene na enem od kril upodobil rože, kar kaže na njeno ljubezen do narave. »Avtor se je s takšnim slikanjem spogledoval z gotskimi krilnimi oltarji. Forma slik z gibljivima kriloma prinaša dve podobi ene same slike: odprto, »praznično podobo« in zaprto »delavniško«,« je dejal Stibilj Šajnova. Namreč ko se krila zaprejo – kar je obiskovalcem razstave dovoljeno, da se triptihov dotikajo, jih odpirajo in zapirajo – se pojavi še ena slika iz portretirančevega vsakdanjega življenja. Tako se na primer na »delavniški« podobi Francija Petriča izriše zimska veduta Rateč, njegovega rojstnega kraja.

»Trpel sem, ker nisem slikal«

»Vsi, ki me poznate, veste da sem se za preživetje ukvarjal v glavnem z restavratorstvom, moje srce pa je bilo v slikarstvu. Zato sem tudi trpel, ker je bilo moje slikarstvo na stranskem tiru,« je dejal slavljenec in se v prvi vrsti zahvalil Družini, da lahko že tretjič predstavlja svoje ustvarjanje v galeriji.
»Na razstavi sem pričakoval neke stare oltarje in slike, ki jih je Bogovčič restavriral«, je dejal Janez Gril, ki je v imenu škofa Andreja Glavana razstavo odprl. »Pravzaprav tu so oltarji, ampak ne stari baročni, s katerimi se je naš umetnik vse življenje ukvarjal, ampak novi oltarji – in če sem hudomušen – na njih pa novi svetniki,« se je pošalil Gril in pristavil, da moramo vsi hrepeneti po svetniškem življenju. Povedal je, da je Bogovčič tudi član umetnostnega sveta novomeške škofije in da je hvaležen za nasvete in znanje, ki ga razdaja. Odprtja razstave, ki se je je udeležilo več kot sto slavljenčevih prijateljev, sorodnikov, slikarskih in restavratorskih kolegov, je z glasbo polepšala kitaristka Špela Simonšek.


Foto: Tatjana Splichal