Na današnji dan pred sedmimi leti je bil za 265. Petrovega naslednika izvoljen argentinski kardinal in tedanji nadškof v Buenos Airesu Jorge Maria Bergoglio. Ob sedmi obletnici Frančiškovega papeževanja je filipinski kardinal Luis Antonio Tagle, prefekt Kongregacije za evangelizacijo narodov, v pogovoru za spletni portal Vatican News dejal, da je vsak novi papež Božji dar, ki ga Bog počasi razkriva skozi leta njegovega pontifikata.

Na vprašanje, kakšni osebni spomini ga vežejo na 13. marec 2013, je kardinal Tagle povedal, da je bil takrat eden izmed šestih škofov, ki so bili umeščeni za kardinale med zadnjim konzistorijem Benedikta XVI. 24. novembra 2012. Tri mesece pozneje se je že udeležil konklava, med katerim je bil izvoljen papež Frančišek.

Med mnogimi spomini na 13. marec 2013 kardinal izpostavlja dva.

Vsak novi papež je Božji dar, ki ga Bog počasi razkriva skozi leta njegovega pontifikata

»Prvi je, ko je kardinal Bergoglio dobil potrebno število glasov za izvolitev na papeški položaj, in so med kardinali izbruhnili veselje, aplavz ter zahvale Bogu, ki nam je znova zagotavil, da ne bo zapustil svoje Cerkve. Ko pa sem pogledal kardinala Bergoglia, sem ga videl, kako sedi s povešeno glavo. Njegova živahnost se je nenadoma spremenila v vznesenost. V povešeni postavi novega papeža sem zaznal težo pokorščine, uklonitev skrivnostni Božji volji. Zaznal sem tudi poklon v molitvi, dejanje zaupanja v Boga, ki je resnični Pastir Cerkve.

In drugi spomin, ko smo se zatem pridružili papežu, da bi pozdravili množico, zbrano na Trgu sv. Petra, sem se zavedel, da je vsak novi papež Božji dar, ki ga Bog počasi razkriva skozi leta njegovega pontifikata, obljuba, ki jo bo Bog izpolnil pred svojim ljudstvom. Ko sem se 13. marca 2013 zahvaljeval Bogu za dar papeža Frančiška, sem bil ganjen ob daru in obljubi, ki jo je Bog začel deliti s Cerkvijo in svetom v prihajajočih letih.«

In kako kaj tvoji starši?

Na naslednje vprašanje, kaj je Frančiškov pontifikat prinesel njemu osebno in kot pastirju velike škofije, kakršna je Manila, je kardinal odgovoril, da mu je poleg bogastva nauka in dejanj, ki jih zadnjih sedem let prejemamo od papeža Frančiška, posebej na položaju manilskega nadškofa zgled Frančiškova pozornost do posameznika sredi velike množice ljudi, ohranjanje osebnega stika v ogromni cerkveni organizaciji ali »birokraciji«, sprejemanje lastnih omejitev in potreba po sodelavcih sredi »nadčloveških« pričakovanj, ter zavedanje, da si služabnik in ne odrešenik.

Med osebnimi srečanji s svetim očetom na kardinala Tagleja naredi poseben vtis, da je Frančišek v papeštvu ohranil »preprosto osebnost, humor in vestnost«, saj ga kot takšnega pozna že od nekdaj, ko sta v letih med 2005 in 2008 sodelovala v svetu tajništva škofovske sinode. Vsakokrat, ko se srečata, papeževo prvo vprašanje ni namenjeno delovnim vprašanjem, temveč najprej povpraša po Taglejevih starših.

Čeprav ga imajo mnogi upravičeno za enega najvplivnejših motorjev in oblikovalcev sodobne zgodovine in človeštva, jaz v njem in v najinih pogovorih vidim preprosto »priliko« o Božji bližini in sočutju. In s tem ko je ta »prilika«, papež Frančišek lahko premika in oblikuje zgodovino.

Krščanska ljubezen do zadnjih v družbi ni izum papeža Frančiška

Zakaj nekateri težko sprejemajo papeževo »prednostno izbiro«, ki jo ima v odnosu do zavrženih, bolnih, revnih, migrantov, sedaj tudi oseb, okuženih z virusom korona, kardinal Tagle odgovarja, da ne želi obsojati nikogar, pač pa želi preprosto spomniti vse, vključno s samim seboj, da posebna ljubezen, ki jo morajo kristjani imeti do zadnjih v družbi, ni izum papeža Frančiška. Sveto pismo, praksa Cerkve od njenega začetka, družbeni nauk Cerkve, pričevanje mučencev in svetnikov, in nenehno poslanstvo Cerkve do revnih in zapostavljenih skozi stoletja, predstavljajo zbor in uglašenost, ki smo jo povabljeni poslušati in smo poklicani, da se ji pridružimo s svojimi glasovi ter »inštrumenti«, ki jih imamo na razpolago, torej s svojo osebnostjo, svojim časom, svojimi sposobnostmi in svojim bogastvom.

Kardinal predlaga, da bi imeli več osebnih stikov in srečanj z nemočnimi in revnimi osebami. Pri teh srečanjih pa moramo privoliti, da nam vznemirijo srce in nas usmerijo v molitev, da bomo tako lahko slišali Jezusa, ki nam govori v ubogih.

Brez Jezusa in Svetega Duha misijonstvo ni Božji, temveč človeški projekt

Naslednje vprašanje je bilo namenjeno misijonarskemu oznanjevanju Cerkve, ki je temeljnega pomena za papeža Frančiška, saj pogosto govori o Cerkvi v izhodu, kardinal pa je spregovoril o tem, na kakšen način to navdihuje njega samega na položaju prefekta Kongregacije za evangelizacijo narodov.

Res je, da je po papežu Frančišku »Cerkev v izhodu« Cerkev, ki gre proti moškim in ženskam in konkretnim razmeram sveta, da bi ponesla evangelij preko besed in dejstev, pojasnjuje kardinal. Misijonstvo ali evangelizacija je razlog, da Cerkev obstaja. Ne smemo pa pozabiti, da papež Frančišek izpostavlja tudi bistveno dejstvo, da mora misijonstvo črpati svoj izvor iz globokega srečanja z Jezusom, iz izkušnje vere in prepričanja, da nas Jezus ljubi in nas rešuje, iz srca, ki je polno veselja, ki ga lahko prinese samo evangelij, iz srca, ki ga Sveti Duh spodbuja, naj ga podelimo z drugimi, tako da bo naše veselje in veselje drugih lahko popolno. Brez Jezusa in Svetega Duha misijonstvo ni izhod, ki prihaja od Očeta, temveč postane človeški projekt, socialni ali državni program, ki je sam po sebi lahko dober, a morda ni krščansko ali cerkveno misijonstvo v resničnem smislu besede »misijonstvo«. Pristno krščansko misijonstvo zahteva pristne priče. Po besedah filipinskega kardinala potrebujemo pristne misijonarje, ne samo delavcev.

Ob koncu pogovora kardinal Tagle izreče še voščilo ob papeževi sedmi obletnici izvolitve: »Papežu Frančišku želim, da bi lahko še naprej odkrival in izražal dar in obljubo, ki ju je Bog dal Cerkvi in človeštvu, ko ga je pred sedmimi leti poklical v papeško službo. Naj prejme tolažbo v molitvi in ljubezni mnogih oseb. In reči želim: Sveti oče, ostani zdrav in poln veselja!«


Foto: Vatican Media