Zanimivo je, kako človek pri osemdesetih letih vidi za nazaj svoje življenje. Tako je gospa ob praznovanju svoje osemdesetletnice spregovorila svojim zbranim gostom in jim povedala, česa se je v svojem življenju zelo veselila in kaj jo žalosti še sedaj. V mladosti si je želela študirati slavistiko in postati profesorica slovenščine. Toda takrat, ko je odraščala, so bili težki časi po vojni in starši tega finančno niso zmogli. Kmalu se je poročila, imela pet otrok, mož pa je razmeroma mlad umrl. Kljub temu so vsi otroci doštudirali, si ustvarili družine in bili prav uspešni. Za vse to, kar je v življenju dosegla, ji človek lahko samo čestita. Kdo ve, ali bi bila tako uspešna tudi z dokončano fakulteto. Ampak njej je še pri osemdesetih letih žal, da ni mogla študirati.

Zanimivo je, kako se otroške želje človeku usedejo v srce in ga spremljajo vse življenje. Tudi če je bil v življenju uspešen, samo malo drugače, kot si je v mladosti predstavljal. Ugotavljam, da smo si ljudje...