Vir: Shutterstock

Eno najdragocenejših spoznanj, ki jih prinaša družinska terapija, je spoznanje, kako pomembna je povezanost med generacijami in med družinskimi člani. Nihče ne more izbirati, v kakšno družino se je rodil, izziv vsakega odraslega otroka pa je, da skozi razumevanje odnosov in zgodovine te družine spozna, kakšna je njegova poklicanost naprej. Kaj je tisto, kar bo razumel samodejno, kaj bo zanj izziv in v čem bo najmočneje čutil svoje poslanstvo ter razvijal ustvarjalni odgovor nanjo. In kar se zdi na prvi pogled morda paradoksno: prava samostojnost se lahko razvije izključno na podlagi prave povezanosti! Prava povezanost pa je sprejemanje omejenosti in ranjenosti, ki je zaznamovala posamezno družino. Zato povezana družina ni nujno tista, ki je stalno fizično skupaj, temveč tista, kjer se lahko pogovarjajo tudi o bolj ranljivih in čustvenih temah. Družina, kjer ni zamolčanih skrivnosti in skritih travm. Odnosi med generacijami se ne morejo razrešiti (se pravi osvoboditi pripisovanja in prelaganja čustvenih bremen druga na drugo), če starejše generacije ne izgovorijo svojih stisk in ne odžalujejo svojih izgub.

Nov pogled na svoje otroštvo

Starejša generacija najlažje odraste prav v stiku z mlajšo generacijo, ki vstopa v življenje in prinaša nova spoznanja in doživljanje. Ob odraščanju otrok se starši poslavljajo od svojega otroštva in ga spoznavajo v povsem drugačni luči kot takrat, ko so bili oni majhni. Zdaj lahko na primer spoznajo, da je bilo veliko prepovedi v njihovem otroštvu nesmiselnih ali nepotrebnih, ker so jih starši postavljali zaradi svojih potreb in ne zato, ker bi bile koristne za otroka. Prav tako se lahko zavedo, da strahovi njihovih staršev niso več upravičeni, ker so veljali za izjemne okoliščine, v katerih so ti starši odraščali. To jih lahko, če se razmejijo od svojih staršev, vodi k temu, da poskušajo pri vzgoji lastnih otrok izhajati iz njihovih resničnih potreb, ne pa iz tega, kakšni bi morali biti, ker je bilo tako pač takrat, ko so bili oni ali celo stari starši majhni. Otroški spomini, ki se ob lastnih otrocih prebujajo v odraslih, omogočajo, da se odrasli zave, kaj je doživljal, da izjoka svojo bolečino in je hvaležen, da lahko spremlja in omogoči otroštvo novi generaciji, ki odrašča v drugačnem svetu in ki ima druge potrebe. Ko odrasli postane sočuten do svojega otroka, postaja hkrati sočuten do sebe in usmiljen do svojih staršev.

Najbolj svoboden je tisti odrasel človek, ki se čustev in odnosov ne boji, ampak ve, da čustva pridejo in gredo, da so izjemno precizen in pomemben kompas, ki pa postane uporaben šele takrat, ko tudi razumemo, kaj pomenijo, o čem govorijo in kam nas vodijo. V odnosu odraslega otroka do njegovih staršev to pomeni, da dovolj dobro pozna čustveno in odnosno zgodovino svoje družine, da se od nje lahko razmeji, da si upa reči tako »ja«, kot »ne« in da vztraja v spoštljivosti in sprejemanju meje lastnih ostarelih staršev tudi takrat, ko ga njihovi odzivi zabolijo, razočarajo ali presenetijo.

Sprejeti starše take, kakršni so

Umetnost odraščanja za odrasle otroke pomeni, da se poslovijo od staršev, kakršne bi radi imeli, in se soočijo ter jih sprejmejo take, kakršni so, v zavesti, da so tudi ti starši potomci generacij, ki so izgubile stik s pravim življenjem in so svoje otroke dostikrat nehote ukleščile v spone nasilja in zlorabe.

V takem ozračju ostajajo tudi odrasli otroci ujetniki svojih otroških izkušenj in se ne morejo niti povezati niti posloviti od svojih staršev. Zato je toliko bolj pomembno, da se vsak odrasel otrok zaveda, da lahko spremeni samo svoj odnos do svojih staršev, ne pa staršev ali celo njihovega odnosa do njega.

Stari starši, ki zmorejo svojega odraslega otroka spoštovati kot samostojno osebo, z lastnim doživljanjem in potrebami, ter lahko to doživljanje spoštujejo in se zanj zanimajo, bodo v njem prepoznali Življenje, ki je šlo naprej. V nasprotnem primeru pa, ko svoje odrasle otroke gledajo skozi oči svojih potreb in svoje zgodovine ter v zagrenjenosti še vedno čakajo, kaj bodo dobili nazaj, ostajajo prikrajšani za milost, ki jim je bila s temi otroki dana. Zato je tako pomembno, da tako starši kot odrasli otroci odkrijejo otroštvo, ki je bolj prvinsko in močnejše od biološkega otroštva, in starševstvo, ki je zares brezpogojna ljubezen; torej, da skozi razumevanje prepletanja potreb in bolečin treh generacij počasi razkriva Ljubezen, ki vedno znova najde način, kako se lahko razodeva tam, kjer so rane najgloblje.

*Članek je bil objavljen v Božjem okolju (št. 1/2018) in v Naši družini (št. 26-27/2020).*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*