V nekaterih okoljih malo manj intenzivno, oddih posredno začasno zdesetka pevske zbore, tudi organist ga trdo zasluži, včasih doživim »tiho« mašo, kot sta jo davno pri frančiškanih sleherno zgodnje jutro darovala legendarna teologa, profesorja Janžekovič in Cajnkar. Drugače zbran sem pri njej, misel ni usmerjena predvsem na glasbo, ki jo na koru izvajam.

Tudi poleti živi – cerkvena glasba.

Od pomladi večkrat sledim bogoslužju po spletu, živo ali iz arhiva, v različnih cerkvenoglasbenih okoljih. Najrazličnejše misli me obhajajo. Doživim preprosto, a zgledno, predvsem organistovsko dovršeno vodenje zavzetega petja zares majhnega občestva – prav intimno, tudi duhovno doživetje –, velikopotezneje oblikovano praznično bogoslužje trškega okolja, vrhunsko oblikovano in izvedeno glasbo pri maši v velemestu. 

A tudi prvoobhajilno svečanost, pri kateri ob oltarju sicer urejena mlada skupina nemškogovoreče fare s povprečnim obvladovanjem brenkal in klaviature brez sodelovanja prvoobhajancev ali občestva prepeva celotno mašo samo v angleščini (!), besedila nepovezana z liturgijo, brez slehernega sodelovanja občestva, sijajne orgle na koru molčijo. Glasba vidno samo za izvajalce. Obrazi malih slavljencev so z mislimi opazno drugje, tudi starši, sorodniki in občestvo vdani v presenetljivo, najbrž nepričakovano cerkvenoglasbeno usodo.

To dopoldne spremljam bogoslužje mladih z vsega sveta in papeža Frančiška v Lizboni. Impresivno, povezujoče, tudi glasba zavzetega velikanskega zbora in orkestra zaznamuje na poseben način. 

Ob enajstih se na spletu preselim v Salzburg, na Mozartovo matinejo tamkajšnjega znanega festivala, kjer tudi kot cerkveni glasbenik najdem vsakršnih spodbud in navdiha, na koncertu ali pri liturgiji. Dve Wolfgangovi cerkveni sonati sta mimo, vratolomna Aleluja iz moteta Exsultate jubilate, iz »koncerta za sopran«, je izzvenela, orkester se uglašuje za genijevo Kronanjsko mašo. Neverjetni punktirani začetni C-dur, Kyrie eleison …! 

Kot cerkveni glasbenik najdem vsakršnih spodbud in navdiha, na koncertu ali pri liturgiji.

Maša, čeprav na koncertu drugačno, a vendar posebno duhovno dejanje. Mozartova glasba, njen nagovor, nedosežene glasbene prispodobe besedila – pri Mozartu se o duhovnosti ali posvetnosti glasbe ne vprašujemo –, nikoli končani izziv, kodeks skladateljskega, poustvarjalnega in – ne pozabimo – duhovnega reda, vedno nova in neodgovorjena vprašanja brez konca.

Ob kateri koli glasbi, ne le ob tem Mozartu, z notami v roki, za orglami, pred zborom na koru, se pogosto spomnim zadnjega pisma znamenitega dunajskega učitelja dirigiranja Hansa Swarowskega svojim študentom – vedel je, da se srečali ne bodo več: Vprašujte se ›kaj‹ in ›zakaj‹. Zavedajte se, da temelji glasba na duhovnih temeljih. Brez njih in odgovorov na vprašanji je glasba prazno zvončkljanje. Kakšna duhovna oporoka! Ja, cerkvena glasba slednje res ne sme biti. Najmanj po moji zaslugi.

Zavedajte se, da temelji glasba na duhovnih temeljih.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (3/2023).