Pred kratkim sem zasledila posnetek neke mamice, ki je z otopelim obrazom dejala: "V družbi velja pravilo, da o svoji nosečnosti v prvem tromesečju ne smeš povedati nikomur, saj se v tem času zgodi veliko spontanih splavov. Torej se o nosečnosti ne govori. To pomeni, da tudi o splavih ne govorimo." Pri tem se je grenko zasmejala.

Te besede so se me globoko dotaknile, morda še toliko bolj zato, ker sem imela nedavno nevsakdanjo in bolečo izkušnjo. Govorila sem z znanko in njenim možem. Vedela sem, da pričakujeta otroka, zato sem ju vesela povprašala, kako sta. Ona je dejala: "O, novica še ni prišla naokoli. Splavila sem." Pri tem so jo zalile solze, mene pa tudi. Bilo mi je hudo, saj ne vem, ali sem poglobila njuno bolečino ali sem znova odprla njuno rano. Iskreno mi je bilo hudo zanju in nisem vedela, kaj naj rečem.

Bolečina ob izgubi otroka je res velika. Kaj sploh lahko narediš drugega, kot da ponudiš svoje uho, da poslušaš in si ob osebi, ki žaluje, da si tam...