Mladi Kitajci, ki so se rodili pod politiko enega otroka, načrtujejo družine na podlagi svojih izkušenj. Do leta 2015 politika dveh otrok?

Mnogi med njimi kot razlog za željo po več kot enem otroku omenjajo osamljenost, ki so jo doživljali, ko so odraščali, in pritisk, ki ga čutijo kot odrasli, da gmotno poskrbijo za svoje starše. Drugi se spominjajo ločenih družin z več otroki, ki so jih v to potisnili ekonomski pritiski.

Edinci – razvajeni mali princi

»Načrtujem, da bi imela najprej dečka, potem hčer, po šestih letih pa bi imela še enega, mogoče deklico,« je povedala Teresa Li, ki prihaja iz Kitajske in študira v Manili na Filipinih. »Celo večina naših sošolcev in prijateljev, ko se srečamo in govorimo o število otrok, ki bi jih imeli, si želi več otrok,« pravi 21-letni okoljska inženirka. Njeni prijatelji govorijo o tem, kako osamljeno se počuti edinec in koliko od takih otrok je zraslo v razvajene »majhne prince in princeske«. Njeni starši so pred njo imeli še sina, zato so po njenem rojstvu morali plačati globo.

Kitajska vlada je politiko enega otroka uvedla leta 1979, da bi omejila rast prebivalstva, ki je takrat štelo 972 milijonov prebivalcev (za primerjavo: danes jih je 1,3 milijarde). Politika se najbolj strogo nanaša na etnično skupino Han, ki živi v mestnih predelih, ne pa na etnične manjšine na Kitajskem. Hanske družine na podeželju imajo lahko drugega otroka, če je bil prvi otrok deklica. »V Pekingu, Šanghaju in velikih mestih je veliko ljudi moje generacije, ki je bila rojena okrog leta 1980, torej na začetku uvajanja politike enega otroka (tako kot veliko mojih sošolcev), edincev,« je za ameriški Catholic News Service povedal duhovnik iz province Hebei na severu Kitajske. Večina njegovih sošolcev ne načrtuje več kot enega otroka, ker so bili sami tako vzgajani.

Li pravi, da razume, zakaj si mladi prebivalci mest ne želijo vzgajati otrok: »Od devetega leta naprej sem odraščala z učiteljico. Mati me je morala zapustiti, da je lahko skupaj z očetom šla v provinco Hubei v osrednji Kitajski, da bi dobila boljše delo. Očeta se sploh ne spomnim, ker je moral zaradi dela oditi na skrajni sever takoj, ko sem bila rojena, do takrat, ko je odšel v Hubei. Mojega brata so pustili z drugo učiteljico. Vrtec je predrag, zato veliko staršev zapusti svoje otroke na domu učitelja, kjer okrog 20 učencev biva med tednom in odhaja domov za vikend. Jaz sem odhajala k dedku in veliko jokala, ker sem pogrešala mater.«

Problem »4-2-1«

Poročilo o popisu, ki ga je aprila 2011 izdala kitajska vlada, beleži 1,34 milijarde prebivalcev. V letu 2013 je bilo med njimi 200 milijonov starejših prebivalcev, število delovnega prebivalstva pa se je v letu 2012 kljub omilitvi politike enega otroka skrčilo za 3,5 milijiona. Poročilo o kitajskem starajočem se prebivalstvu iz leta 2011, ki so ga izdali pri škofijskem študijskem centru Svetega Duha v škofiji Hong Kong, govori o problemu »4-2-1«, pri katerem gre za to, da politika enega otroka pušča štiri stare starše in dva starša, ki se zanašajo na podporo enega otroka.

Oktobra je državni medij poročal, da je kitajski vladni raziskovalni center predlagal, da bi politiko enega otroka do leta 2015 nadomestili s politiko dveh otrok, kar je spodbudilo več vprašanj o vlogi demografskega in ekonomskega razvoja ter reform in kako nadaljevati s politiko omejevanja števila otrok, ki jih ima lahko par.


Foto: www.telegraph.co.uk