Vprašanje bralke: 

Po več kot letu koronavirusa doživljam, da je moja vera postala suha. Občutek imam, kot da gre vsa moja molitev v prazno. Tudi maša mi ne da tega, kar sem nekoč doživljala. Zdi se mi, kot da se je Bog umaknil. Sprašujem vas, kako naj v tej situaciji spet najdem bližino z Bogom? Priznam, da mi voljo jemlje tudi napeto, skoraj sovražno stanje v naši politiki oziroma družbi.



Odgovarja Anton Stres, upokojeni ljubljanski nadškof: 

V življenju se menjavajo obdobja, ko smo enkrat navdušeni, drugič pa potrti, enkrat polni zagona, drugič utrujeni in naveličani.

Pogosto na to vplivajo zunanje okoliščine, kot je sedanja epidemiološka kriza. Lahko pa se tudi v osebnem življenju zgodijo boleče spremembe, ki nam zasenčijo veselje in optimistično gledanje na svet okoli nas.

Naravno je, da si človek želi živeti v stanju zanosa. Kot lepo pravi Faust (Goethe): »Verweile doch, du bist so schön« (Postoj, trenutek, tako si vendar lep). Apostol Peter je na gori Jezusove spremenitve hotel postaviti šotore, da bi lahko še dolgo doživljal bližino nebes. Vendar je moral z Jezusom dol in naprej na pot proti Jeruzalemu, kraju trpljenja in smrti, pa tudi vstajenja.

»Ni praznik, predragi mi, naše življenje« (S. Gregorčič). Med »medenih mesecev« ima kratek rok uporabe. Se tudi strinjam, da to, kar opazujemo na področju politike, sramoti nas vse, da imamo tako beden politični razred in javna glasila, ki nas poneumljajo, namesto da bi nas razsvetljevala. Le da mora biti to za nas spodbuda za dejavnost in ne za omahovanje.

Lepa doživetja so potrebna, čeprav ne bodo trajala v nedogled. Tega ne moremo pričakovati in na tem tudi ne graditi svoje vere in še manj svoje zavzetosti za dobro. Vere ne gradimo na čustvih.

Spomin na lepa doživetja krepi našo zvestobo za trenutke »duhovne suše«, kot duhovni pisatelji imenujejo temna obdobja življenja. So kakor sonce, ki od časa do časa posije skozi oblake, da ne pozabimo, da kljub oblakom je, da sije, tudi če ga ne vidimo. »O sonce je, je, ker ga čutimo, ker ga v globini duše slutimo« (O. Župančič).

Trenutki zanosa poživljajo naše upanje, ki ga potrebujemo, da nadaljujemo pot tudi skozi puščavo, če je treba. Veliki svetniki in mistiki so se morali skozi »temno noč duše« prebijati leta in celo desetletja.

V duhovnem slovstvu je acedia ime za duhovno otopelost, malodušje in naveličanost, ki kot posebna preizkušnja prizadene najbolj izbrane duše. Tudi mati Terezija je to doživljala.

Novinarji, ki ne poznajo duhovne teologije, so ob tem pisali neumnosti, kakor da je izgubljala vero. V resnici pa jo je v trenutkih »duhovne suše« najbolj izpričala. Znamenje največje vere, upanja in ljubezni je, če lahko ob Božji podpori vztrajamo tudi v takih sivih obdobjih.

Da upamo proti upanju in kljubujemo skušnjavcu, ki nam prišepetava, da ni vredno vztrajati, ker je vse zanič. Enkrat sem že pisal, da se hudič najbolj trudi, da bi spodkopal naše upanje, kajti če mu to uspe, mu tudi vere in ljubezni ne bo težko sesuti.

Za to potrebujemo Božjo podporo. Ta ni v tem, da nas razvaja z bonbončki vzhičenj. Saj nismo nezreli otroci. Bog nas hoče odrasle in zrele, junaške in vzdržljive sodelavce, zato nas kdaj popelje tudi »po globeli smrtne sence« (Ps 23,4), da se utrdimo v stanovitnosti.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (21/2021).