Odgovarja: Andrej Glavan, upokojeni novomeški škof 

V času pandemije, ko si pri maši iz previdnosti nismo podajali rok, je marsikoga spodbudilo k razmisleku, čemu in od kdaj je ta gesta pri maši.

Mir (šalom, eirene, pax) je prabeseda v mnogih jezikih in velika dobrina. Če je mir, pravi prerok Mihej, bodo vsi »sedeli vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo in nihče jih ne bo strašil« (Mih 4,4). 

A v takem miru je človeštvo le redko živelo dalj časa. Zato je bilo in ostaja pri ljudeh toliko močnejše hrepenenje po njem. »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet,« (Jn 14,27) je dejal in molil tudi Jezus v svojih poslovilnih govorih. 

Mir je prabeseda v mnogih jezikih in velika dobrina.

Vsakemu Jezusovemu učencu pripada milostni dar in hkrati naloga, da prinaša in podarja Kristusov mir. Pomembno bogoslužno dejanje evharistije je slavje miru. Že prvi škofov pozdrav »Mir z vami« pomeni, da pravzaprav le ponovi besede vstalega Kristusa učencem (Jn 20,19). 

Voditelj bogoslužja in verniki si izrazijo željo po miru, po edinosti Cerkve. Tega miru si ljudje sami ne moremo zagotoviti.

Bogoslužna prenova po 2. vatikanskem koncilu je obnovila starodavno prakso pozdrava miru in določila, naj ta obred podrobneje predpišejo škofovske konference.

Ta pozdrav se je v prvih krščanskih stoletjih imenoval bratski poljub in se je sčasoma omejil na objem. Koncilska navodila pa pravijo, da se vernikom prepovedujeta objemanje in poljubljanje, ampak naj se uporablja le podaja rok ali priklon. Pa še to ni nujno, ampak mogoče. 

Kljub nevarnostim za širjenje virusov je pozdrav miru lepo znamenje, ki gradi edinost Cerkve. 

Pozdrav se nameni le levemu in desnemu sosedu. Nihče, tudi duhovnik ne, pa naj ne bi pri pozdravu zapuščal svojega mesta. Pozdrav miru je za zdaj pred obhajilom, ker nas evharistija najmočneje povezuje.

A mesto pozdrava miru ni bilo vedno pred obhajilnim obredom. Sam sem v času svetovnega srečanja družin v Milanu doživel ambrozijanski mašni obred. Ta ohranja še danes pozdrav miru pred začetkom darovanja oziroma prinašanja darov. Tudi neokatehumeni ga prakticirajo tako. 

Zagovorniki tega načina ga utemeljujejo z Jezusovimi besedami: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem in se najprej spravi s svojim bratom in potem pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23-24).

Nihče, tudi duhovnik ne, naj ne bi pri pozdravu zapuščal svojega mesta.

O tem prenosu pozdrava miru smo govorili tudi leta 2005 na sinodi o evharistiji, a je ostalo vse po starem, ker pozdrav miru ni le spravna gesta, ampak prinašanje Kristusovega miru, ki ga mašnik, ki predstavlja Kristusovo osebo, prinaša vernikom in oni naprej drug drugemu.

Kljub nevarnostim za širjenje virusov je pozdrav miru v »normalnih« razmerah lepo dejanje in znamenje, ki gradi tudi edinost Cerkve – Kristusovega telesa. Človek kot doživljajsko bitje potrebuje tudi zunanja znamenja izražanja človeške bližine in ljubezni. 

Poleg tega pa to znamenje poglablja v verniku vero, zavest, da pred Boga ne prihaja sam, ampak da je soodgovoren za druge, za sorodnike, prijatelje ali tudi oddaljene. Upamo, da ga bomo lahko kmalu spet izkazovali pri vseh mašah.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (10/2022).