V zahodnem svetu živimo v družbi, ki staranje in starost prikazuje kot nekaj slabega. Kot nekaj, kar bi se dalo preprečiti, če bi človek le vložil v to dovolj truda in energije. Z vseh strani nas dnevno zasipajo z novimi in novimi proizvodi, ki naj bi nam domnevno prinesli boljše počutje, zdravje ter seveda – lepši in mlajši videz. Ljudje, ki se tovrstne tematike lotevajo z drugega zornega kota, ki starost v vsej njeni razsežnosti jemljejo kot nekaj, kar se pač prej ali slej zgodi vsakomur, so svetle izjeme. Ena izmed njih je dr. Petra Urban, avtorica knjige Prekipevati od življenja – sprejeti staranje kot darilo, ki bo letos praznovala svoj 60. rojstni dan.

Življenje kot reka

Sama življenje primerja z reko, ki lahko živahno žubori tudi še v starosti. V knjigo je vključila vrsto zgodb o staranju, nekaj biografskih, nekaj domišljijskih, spretno prepletenih s citati različnih pisateljev, filozofov in svetopisemskih prilik. V njih prav vsak lahko najde delček sebe. Nekatere zgodbe nas bodo spravile v smeh, druge spodbudile k razmisleku, spet tretje pa nas bodo potolažile, da starostne tegobe niso nekaj najbolj strašnega, kar se človeku lahko zgodi. Avtorica nas spodbuja, da si v življenju vedno znova postavljamo nove prioritete in cilje ter da zavestno živimo v vsakem trenutku.

Kdaj se pravzaprav začne starost?

Nekdo je Urbanovi svetoval, naj se dovolj zgodaj začne pripravljati na starost. To se sliši tako, kot bi bila starost neko stanje, ki se enkrat kar na vsem lepem pojavi. Soočenje, ki ga je mogoče predvideti daleč vnaprej. Pa ni. Starost je življenje. In življenje je vedno drugačno, kot si mislimo. Nihče ne more reči, kdaj se starost začne. Če se ozremo naokrog, bomo lahko videli različne ljudi – takšne, ki jim kljub mladosti primanjkuje energije, in takšne, ki kljub zrelim letom še vedno prekipevajo od življenja. Kako stare se počutimo in kako dojemamo svoja leta, je odvisno samo od nas.

Avtorica je svojo prvo in doslej edino »starostno« krizo doživela pri tridesetih. Mladostno sveža številka, ki pa jo je takrat občutila kot vstopnico v starost, kot dovoljenje, da je lahko nesrečna. Ta dan se ji je zdel kot začetek konca, kot tisti »sodni« dan, na katerega naj bi pokopala življenjsko radost in lahkotnost. Že precej pred tem rojstnim dnem je morečo številko vlačila za seboj kot neko breme in z vsakim dnem je bolj in bolj stiskala njeno srce. Na trideseti rojstni dan se je zato brez oklevanja z avtom odpravila na pot v neznano, da bi – nekje, nekako – napravila življenjsko bilanco. Vzela si je čas, da je pogledala vase in na leta življenja, ki jih je že pustila za seboj. Želela je ugotoviti, kaj je tisto, kar njo in tudi večino drugih ljudi pri naraščajoči starosti tako zelo plaši.

Strah pred minljivostjo

Česa nas je pri staranju pravzaprav strah? Se mar bojimo srebrnosivih las in gubaste kože? Okorelosti telesa? Ko se je o tej temi pogovarjala s prijatelji, znanci in sorodniki, je na svoja vprašanja dobivala različne odgovore. Vedno bolj pa se je izkristaliziralo mnenje, da se najbolj bojimo tistega, kar starostne tegobe, gube in srebrnosivi lasje simbolizirajo. Simbolizirajo namreč minljivost. In kot ugotavlja avtorica, so sivi lasje, prve gube in nagubana koža – izzivalno rečeno – spremljevalci smrti. Smrti pa se bojimo, saj predstavlja konec življenja, kot ga poznamo. Minljivost. Nekoč bo zagotovo za vsakogar izmed nas prišel čas, ko bo smrti moral podati roko. A vendarle – če si bomo znali dopovedati, da je naš čas tu na zemlji omejen, nam bo to morda pomagalo, da ga bomo resnično cenili in užili. Svoje življenje, svoje kratko, tako zelo minljivo življenje bi morali živeti in uživati z veseljem – in ne v bojazni in strahu pred tem, kar s časom nezadržno prihaja nad nas. Uživati življenje v polnosti pa pomeni tudi to, da se dobro počutimo v svoji koži. In sicer v vsaki starosti, tako rekoč v vsaki fizični obliki telesa. Radost do življenja ni odvisna od starosti. In čim bolj se življenje bliža koncu, tem bolj je pomembna kvaliteta tistih dni, ki so nam še ostali.

Na življenje glejmo z ljubeznijo in hvaležnostjo

Da bi morali živeti svoje življenje v ljubeči pozornosti, ustvarjalnosti in duhovnosti, so le nekateri od modrih sklepov, ki jih je avtorica potegnila iz svojih bogatih življenjskih izkušenj. Gledati na življenje z ljubeznijo je življenjska umetnost, ki je popolnoma neodvisna od starosti. Urbanova se zaveda, da življenje ni pravljica ter da za vsakega pridejo tudi temni dnevi, ko se zdi, da se je nakopičilo preveč bremen. Takrat je zelo dobrodošlo, da imamo nekaj »asov v rokavu«, ki nam pomagajo prebroditi težke ure. Sama se v težkih dneh zateka tudi k veri ter svoja bremena prelaga na Boga. Odleže ji in iz izkušenj z drugimi ljudmi priča, da se tisti, ki imajo oporo v veri, lažje soočajo s staranjem.

Verujoči ljudje ne hrepenijo po »vrelcu mladosti«, saj znajo sprejeti svojo starost z vsem, kar ta prinese s seboj. Staranje sprejemajo kot priložnost, da postanejo bolj zavestni in čuteči. Sprejemajo jo kot priložnost, da lahko počasi opuščajo nepotrebno navlako v svojem življenju in se posvetijo stvarem, ki so jim resnično pri srcu. S starostjo namreč navadno pride tudi tista modrost, ki nam pomaga ločiti »zrnje od plev«. In če sklenem z besedami dr. Petre Urban: »Če se proti življenju ljubeče obračamo iz globočine srca, noben naš rojstni dan za nas ne bo pomenil nizkega udarca. Ravno nasprotno: vsaka številka bo vzgornjik, ki nas bo veselo nosil naprej.« Prepustimo se mu!

Tina Denk