V četrti oddaji je voditelj pogovora Matjaž Merljak gostil dr. Vanjo Samec, že tri desetletja mednarodno uveljavljeno strokovnjakinjo v svetu mostogradnje, projektno inženirko in svetovalko, ki je sodelovala v številnih mednarodnih projektih gradnje mostov. Leta 1989 je začela delati v Gradcu kot razvijalka programske opreme, še danes – več kot tri desetletja pozneje – pa dejavno sodeluje po svetovnih konferencah, ima odlične izkušnje pri mednarodnih projektih pri razvoju programske opreme in vodenju, deluje pa tudi v krovni organizaciji, ki bdi nad stanjem vzdrževanja mostov.

V Sloveniji za moje znanje ni bilo pravega posluha in zaradi poklicnih možnosti – ne zaradi denarja – sem se tedaj odločila zaposliti v zasebnem podjetju TDV v Gradcu, za kar mi še danes ni niti malo žal.

V tujino, a ne predaleč

Vanjo Samec je pot na tuje prvič popeljala pri 25 letih, po diplomi na ljubljanski Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo (FGG), ko je izpopolnjevala pridobljeno znanje o gradnji lupinastih konstrukcij. Kratka praksa v okolici Berna v Švici je bila zanjo lepa popotnica za prihodnost: »Uživala sem, da sem nadgrajevala svoje znanje, a sem hkrati – 800 kilometrov proč od rojstnega kraja – spoznala, da mi tujina na dolge razdalje ne ustreza. Tedaj sem se tudi odločila, da, čeprav sem želela ostati v Sloveniji, če kdaj v prihodnosti odidem na tuje, bo to blizu domačega Celja.«

Zaradi poklicnih možnosti, ne zaradi denarja

Nato je na podiplomskem študiju na Inštitutu za konstrukcije, potresno inženirstvo in računalništvo na FGG poglabljala znanje računalništva v gradbeništvu, kar je bilo tedaj precej revolucionarno za evropske razmere, in ta pot jo je pripeljala v Gradec, v zasebno podjetje TDV, kjer so jo sprejeli odprtih rok. »V Sloveniji za moje znanje ni bilo pravega posluha in zaradi poklicnih možnosti – ne zaradi denarja – sem se tedaj odločila zaposliti v tem podjetju, za kar mi še danes ni niti malo žal,« je pojasnila Samčeva, ki je sprva računala, da bo v Gradcu ostala leto, dve, nikakor pa ne več kot 30.

Izjemna podpora družine

Družina jo je pri odločitvi in tudi sicer vedno zelo podpirala, med kolegi pa ni imela stikov, ki bi jo vodili k odločitvi za tujino, vedno se je odločila sama. V prvih tednih, mesecih se je bilo težko navaditi na ločenost od družine, tedaj je imela majhno hčerko, ki je danes – po dedkovih stopinjah – že arhitektka. »Toda moje glavno vodilo je bila želja po tem, da nadgradim pridobljeno znanje in najdem podjetje, v katerem bom lahko delala to, za kar sem dokončala podiplomski študij, zato smo kot celotna družina napeli vse moči. Ko pa je steklo, ni bil več problem,« pojasnjuje Vanja Samec.

Vinarstvo, rodbinska dediščina

Ko je bila prosta, zlasti ob koncih tedna, se je intenzivno posvetila družini, službenih dejavnosti ni vlekla domov. Ostala je vpeta v življenje v Sloveniji, po smrti staršev sta s hčerko začeli na novo poganjati korenine v Celju, kjer imajo dom, obenem pa razvijajo tudi vinarstvo. »To je rodbinska dediščina, v katero je stopila moja hči po svojem dedku. Je kar nekaj dela, a tudi zadovoljstva in veselja.« Samčeva razmišlja o vrnitvi domov, a se zaveda, da bo še naprej intenzivno vpeta v delo po svetu mednarodne organizacije, ki »ljudi s tako trdnimi povezavami s tujino težko kar tako spustijo iz rok«.

Na vse kongrese SSK so bili vabljeni tedanji člani vlad, premierji, ministri … Vsi so sicer svoje povedali, žal pa si niso vzeli časa, da bi se pogovorili z ljudmi, ki so zaradi Slovenije pripotovali iz tujine, da bi delili svoje izkušnje. Tega ni bilo, kar kaže na nezainteresiranost.

V tesnih stikih le s SSK

Tudi poklicno je ves čas ohranjala stike s Slovenijo, ko so namreč podjetja, ki so se ukvarjala z mostogradnjo, ugotovila, da dela v Gradcu, so lažje in rajši pristopala do njihovega podjetja, ona pa je bila nekakšen most med njimi, zlasti zaradi slovenskega jezika. »Tudi Svetovni slovenski kongres se je zanimal za moje delo in me je že daljnega leta 2004 povabil na kongres gospodarstvenikov in znanstvenikov, kar sem si takrat štela v veliko čas, sodelovanje pa vzdržujemo do danes. To je edina organizacija v Sloveniji, s katero imam res tesne stike že 18 let,« izpostavi dr. Vanja Samec.

Nezainteresiranost vodilnih v državi

Ob koncu je – »da bi se morda za prihodnje rodove, ne zame, kaj spremenilo« – izrekla še kritiko vsakokratni slovenski oblasti, ne glede na barvo, ki da se premalo trudi, da bi mednarodno uveljavljene strokovnjake privabila nazaj. »Na vse kongrese SSK so bili vabljeni tedanji člani vlad, premierji, ministri … Vsi so sicer svoje povedali, žal pa si niso vzeli časa, da bi se pogovorili z ljudmi, ki so zaradi Slovenije pripotovali iz tujine, da bi delili svoje izkušnje. Tega enostavno ni bilo, kar kaže na nezainteresiranost. Mislim, da je še vedno tako,« je še opozorila dr. Samčeva.