Pierre Descouvemont je francoski duhovnik, doktor teologije, pridigar ter pisec številnih duhovnih knjig. Njegov Vodnik po težavah v katoliški veri je doživel številne ponatise. Posveča se duhovnosti svetnikov, zlasti še sv. Terezije Deteta Jezusa. Slovenci ga poznamo po delu Zmagati v duhovnem boju (Založba Emanuel, 2009), v kateri odstira hudičeve taktike in odgovore, s katerimi se nanje lahko odzove kristjan. Prav o tem smo se po telefonu pogovarjali s 94-letnim avtorjem, ki letom kljubuje z apostolsko zavzetostjo in bistrim duhom.

Članek je bil najprej objavljen reviji Božje okolje.

Na kakšen način hudobni duh lahko vpliva na človeka?

V večini primerov tako, da uporabi svoje »zaveznike« v svetu. Najprej naše strasti, ki so neurejene zaradi izvirnega greha. Zatem slogane sveta, zmote, ki se prikradejo v Cerkev, pa tudi druga slepila. Ni hujšega kot gluhi, ki ne more slišati, ali slepi, ki ne more videti. Večino grehov storimo zaradi samoljubja, ko ne uvidimo zares svoje zaslepljenosti, ki jo Satan pogosto izkoristi, tako da ne vidimo več resnice. Velika spreobrnjenja v našem življenju so pogosto spreobrnjenja duha, ko se nazadnje zavemo: »Saj je res, moral bi moliti, ne bi se smel družiti s tem človekom …« Tega si prej nismo priznali.

Pierre Descouvemont, Slovenci ga poznamo po delu Zmagati v duhovnem boju (Založba Emanuel, 2009). FOTO: osebni arhiv

Kako hudobni duh izkorišča strasti?

Vzemimo kak preprost primer. Puščavski očetje, ki so se podali v samoto v bližini Aleksandrije, so vedeli, da je najteže moliti, težave z molitvijo, lenobo pri molitvi pa poimenovali acedia. Lahko imamo kontemplativen poklic, a po kosilu si ne želimo delati, moliti, želimo si spati … in se težko borimo proti svoji lenobi. Lenuh je navsezadnje tudi tisti, ki počne samo stvari, ki so sicer dobre, a niso nujno potrebne, pomembne stvari pa odlaga. Potem so tu še požrešnost, alkohol in druge strasti …

Ali vpliva tudi na naše misli?

Da, seveda. Zato se je bistveno zatekati k Jezusu. Velika skrivnost naše vere je ta, da Jezus ni navzoč le v tabernaklju, ampak na vseh poteh našega življenja. Treba je verovati v njegovo navzočnost. Je čisto blizu, je Vstali, ki me gleda, vzame v svoje roke – in to vse spremeni. Veliki boj je v tem, da verujemo. Da bi lahko verovali, ko smo v skušnjavi, moramo imeti navado molitve. Zato je največkrat glavno zdravilo nenehna molitev, molitev bratov z Vzhoda: »Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika.« Da ne bi podlegli skušnjavi, je treba vstopiti v Jezusovo srce in se nasloniti nanj, tako kot apostol Janez med zadnjo večerjo. To je temeljna tema ikonografije in krščanske duhovnosti: sem v Kristusu Jezusu, 150-krat pravi apostol Pavel. V Janezovem evangeliju pa beremo: Imeli boste stisko, a v meni boste našli mir (prim. Jn 16,33). Zatečemo se k novemu Adamu in novi Evi, pod Marijin plašč. Kristjan ve, da je njegova utrdba v Jezusu in Mariji, v njima doseže zmago.

Da ne bi podlegli skušnjavi, je treba vstopiti v Jezusovo srce in se nasloniti nanj, tako kot apostol Janez med zadnjo večerjo.

Bistveno je tudi verovati v neverjetne resnice naše vere. Svetniki delajo izjemne stvari, ker verujejo. To je veliki blagor evangelija, ki ga beremo na njegovem začetku in na koncu: Blagor ji, ki je verovala, reče Elizabeta Mariji, Jezus pa reče sv. Tomažu: Blagor tistemu, ki veruje.

Skozi skušnjave je moral tudi Jezus sam …

Jezus je bil skušan vse življenje … Ni ga bilo mogoče skušati glede požrešnosti ali napuha, lahko pa je bil skušan, da bi delal čudeže – ker bi tako imel ves svet pri svojih nogah. Jezus bi lahko sestopil s križa. Glede na to, da lahko hodi po vodi, množi ribe, pomiri vihar …, bi bilo to zanj otroška igrica. A tega ni mogel storiti. Četrt ure, preden je bil prijet, je molil: Ne želim si na Kalvarijo in piti tega keliha trpljenja … Moli, prosi Boga, naj mu da še več Svetega Duha, da bi se lahko uprl skušnjavi. Nikoli ne bomo dovolj poudarili, da je veliki bojevnik Jezus. To je še ena skrivnost vere: Jezus je bil brez greha, ni pa bil brez skušnjav. Je zgled bojevnika. Je Bog, ki moli, da ne bi grešil – to je nekaj izrednega. Ni treba biti presenečen, da potrebujemo molitev, če je Jezus sam moral moliti, da se je upiral skušnjavi. Ni se delal, da moli, zares je potreboval molitev. Prosilno molitev je treba znova ovrednotiti. V duhovnem boju nismo vedno sposobni slaviti Boga, lahko pa ga prosimo – in očenaš je v celoti prosilna molitev. V prosilni molitvi kakor berač pridemo pred Boga.

Če pozabimo na Jezusovo navzočnost, smo raztreseni – to je Satanova taktika.

Katere so najbolj običajne hudičeve taktike?

Težava je greh opustitve. Ljudje pravijo: »Ne mislim na Boga.« Moliti je treba, da se spomnimo! Če pozabimo na Jezusovo navzočnost, smo raztreseni – to je Satanova taktika. Lahko se skušamo zabavati ob najrazličnejših stvareh, ob tem pa pozabimo Gospodovo navzočnost. Takrat je z nami konec. A tudi pri delu mu lahko govorim: »Ti si tukaj z menoj. Gospod, ti si tukaj, ljubim te.« K obhajilu gredo nekateri pobožno, drugi pa sploh ne mislijo več na Jezusovo navzočnost – in obhajilo ne more prinesti nobenega sadu. Pozabimo lahko, da smo ustvarjeni, da bi bili na nenehni svatbi z Jezusom. Prepričani smo lahko, da Jezusova navzočnost ni samo za menihe. A celo ti lahko grešijo zaradi prevelike raztresenosti …

Članek je bil najprej objavljen v novi številki revije Božje okolje, 1/2022, reviji za duhovnost sredi življenja. Revijo lahko prelistate TUKAJ in spremljate tudi na Facebooku. Posamezen izvod stane 5,50 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.