Slovenci so se na prejšnjih treh evropskih prvenstvih dvakrat uvrstili v finale: leta 2015 so na turnirju v Bolgariji in Italiji premoč priznali Francozom, predlani pa na turnirju, katerega sogostitelji so bili, Srbom.

Dvakratni zaporedni svetovni prvaki

Poljaki, nasprotno, se niso na zadnjih petih prvenstvih stare celine nikdar prebili v finale, so pa bili zlati na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih, letos pa so v finalu poletne lige narodov pokleknili pred Brazilci, pred tem pa v polfinalu brez oddanega niza ugnali ravno Slovenijo.

V izločilnih bojih premaknili v višjo prestavo

Izbranci slovenskega selektorja Alberta Giulianija so po manj prepričljivih nastopih v skupinskem delu letošnjega evropskega prvenstva, ko so ob treh zmagah vpisali tudi dva poraza (proti Češki in Italiji), v izločilnih bojih premaknili v višjo predstavo.

Četrtfinalno maščevanje Čehom

Najprej so v osmini finala odpravili Hrvaško, nato pa se v četrtfinalu še maščevali sogostiteljem turnirja Čehom za uvodni poraz. Poljaki so na poti do polfinala brez izgubljenega niza izločili Finsko in Rusijo, neporaženi so bili tudi v skupinskem delu.

Za Poljake nuja, za Slovence sanje

»Poljska je favorit, zanjo je uvrstitev v finale nuja, za nas pa so sanje. Pozabiti moramo vse dosedanje rezultate, piše se nova zgodovina. Težko primerjam trenutno formo Slovenije in Poljske, a Poljaki so vsekakor dokazali, da lahko ves turnir odigrajo na visoki ravni,« ocenjuje slovenski selektor Giuliani.

Sašo Štalekar, orjak ob mreži

Najvišji med njegovimi izbranci je kar 214 centimetrov visoki 25-letni bloker Sašo Štalekar, še v minuli sezoni član kamniškega Calcita Volleyja, v prihodnji pa se bo znova preizkusil v tujini, nosil bo dres grškega velikana Panathinaikosa.

Pogovor iz arhiva

Sašo na tem prvenstvu sicer ni član slovenske začetne šesterke, vseeno pa v nadaljevanju z veseljem objavljamo pogovor, ki ga je v začetku prejšnjega leta v Naši družini (3/2020) z njim opravila (sicer rokometašica) Nika Priteržnik.

Sašo Štalekar: Prvo pravilo v športu je, da ga imaš rad. Ni pomemben samo talent. Poznam kar nekaj ljudi, ki so zelo talentirani in nič ne počnejo. FOTO: Matic Klanšek Velej

Odbojkar, ki se zgleduje po košarkarju

Sašo Štalekar je slovenski reprezentant in zelo uspešen odbojkar. Doma je iz okolice Slovenj Gradca. S svojimi 214 centimetri je lahko visoka ovira za igralce na nasprotni strani mreže.

Si eden izmed najboljših odbojkarjev v Sloveniji. Kakšna je bila tvoja pot do sem, kjer si sedaj?

V otroštvu sem začel treninge rokometa. Ko je šel klub v stečaj, sem moral poskusiti nekaj drugega. Odločil sem se za odbojko v Mislinji. Tam sem treniral dve leti. Po končani gimnaziji v Slovenj Gradcu sem zamenjal klub. Študiral sem v Ljubljani, zato sem igral za bližnji Calcit iz Kamnika. Sedaj (v sezoni 2019/20) pa igram v Avstriji za ekipo iz Innsbrucka.

Kakšna je avstrijska liga v primerjavi s slovensko?

Liga v Avstriji je precej močnejša. Tam je veliko klubov na isti ravni, tako da so tekme res dobre. Ko sem podpisal pogodbo za Innsbruck, nisem načrtoval, da bom igral vse tekme vseskozi. Imamo štiri blokerje, ki se izmenjujemo. Do zdaj sem odigral skoraj vse tekme. S klubom sem kar zadovoljen. Hitro sem osvojil njihov sistem.

Kje ti je bolj všeč? V Avstriji ali v Sloveniji?

Innsbruck je precej podoben krajem v Sloveniji. Obdan sem z gorami, temperature so podobne. Tudi ljudje tam so zelo prijazni. Govorim nemško, ne še čisto tekoče, zato si pomagam z angleščino. Tu skorajda vsi znajo tuje jezike in radi pomagajo. Velike razlike med Slovenijo in Avstrijo ni. Vseeno pa bi raje živel v Sloveniji. Vse je bolj poceni in imamo nižje standarde.

Po četrtfinalni zmagi nad sogostitelji evropskega prvenstva Čehi. FOTO: CEV

Kako so tvoji domači sprejeli selitev v Avstrijo?

Ko sem treniral v Kamniku, sem bil veliko zdoma, ker sem stanoval v Ljubljani. Da me ni doma, so torej že navajeni. Tedensko se slišimo vsaj dvakrat. Razumejo, da sem moral zamenjati klub in oditi v boljšo ligo, če sem želel uspeti. Velikokrat pridejo na obisk. Vem, da bodo prišli k meni, če jih bom kadarkoli potreboval in bil v stiski.

Ti je poleg odbojke pri srcu še kak drug šport? Katerega športa ne maraš?

Kadar ni odbojke, gledam košarko. Če jo igramo s prijatelji, gremo na polno in se navadno poškodujem, zato jo raje gledam, kot igram. Drugače pa sem športni tip človeka in imam rad vse vrste športa. Razen nogometa, ki mi ni ravno pri srcu, ampak ga vseeno igram. Včasih sem tudi golman. Ni športa, ki ga ne bi igral. Tudi badminton imam zelo rad. V otroštvu sem veliko igral tudi šah oz. ga še sedaj včasih igram.

Kakšen je tvoj vsakdanjik?

Moj dan je precej nezanimiv. Zbudim se okoli devetih, ob desetih imam trening. Pred treningom obvezno pojem zajtrk, ker brez tega ne funkcioniram. Dopoldanski trening traja okoli dve uri. Ko po treningu pridem domov, spet nekaj pojem. Po kosilu grem vedno, res vedno spat. Nato pa imam še večerni oz. popoldanski trening. Ta trening traja tri ure. Na treninge vedno hodim 45 minut prej, da naredim vaje zase, za svojo preventivo. Po treningu pa si vzamem pol ure, da se raztegnem in ohladim. Okoli 21. ure pridem domov, nekaj pojem, pogledam kakšno nadaljevanko in grem spat.

Nimaš torej ravno veliko prostega časa. Za kaj porabiš čas, ki ti ostane?

Nasproti mojega stanovanja je regeneracijski center, v katerem so fitnes, savne … Tudi tam sem kar nekaj časa. Zelo rad rešujem križanke, kadar je le mogoče. Če je čas, igram tudi računalniške igre. Rad pogledam kak film, nanizanko. Večino časa pa porabim za regeneracijo ter počitek in treninge.

V minuli sezoni je bil s Calcitom Volleyjem slovenski pokalni zmagovalec. FOTO: CEV

Lani (2019) si na evropskem prvenstvu igral za reprezentanco. Kljub začetnim porazom je sledil niz zmag. Kako je bilo, ko ste prišli do polfinala?

Ko smo začeli evropsko prvenstvo, je bil cilj medalja. V to smo verjeli, ker smo lahko igrali doma, z domačo publiko. Doma vedno igramo dobro. Celo poletje smo trenirali, vmes smo imeli le enotedensko pavzo. Začeli smo maja, končali pa septembra. Vedeli smo, da smo v uspeh vložili veliko in da moramo biti za trud poplačani. Vsako tekmo smo odigrali stoodstotno. Več je bilo zmag, bolj smo verjeli vase. Ko smo v polfinalu igrali s Poljsko, smo vedeli, da bomo zmagali. V sebi smo imeli veliko samozavesti, veliko adrenalina. Kot sem že rekel, precej so pripomogli navijači.

Kako se spominjaš finalne tekme?

Tam je bila situacija malo drugačna. Nismo bili doma in bili smo iztrošeni. Večino časa je igrala prva postava, ostali smo se menjali le za kakšno točko. Težko igraš pol meseca vsak drugi dan in se pri tem ne iztrošiš. Prvi niz smo še zdržali, nato pa so nam moči začele popuščati. Vseeno pa smo bili zadovoljni s kolajno.

Pogovor s Sašem Štalekarjem je v začetku prejšnjega leta v Naši družini (3/2020) opravila (sicer rokometašica) Nika Priteržnik.

Kakšni so sedaj tvoji načrti za prihodnost?

Zdaj sem za dve leti podpisal pogodbo z Innsbruckom. Vse je odvisno od mene, koliko znanja in sposobnosti bom v teh dveh letih pokazal. Na podlagi tega bodo prišle ponudbe za naprej. Moja največja želja je igrati v Italiji. Tam bi igral v najboljši odbojkarski ligi.

Imaš morda kakšnega vzornika?

Imam vzornika, ampak ni odbojkar. Igra košarko. Moj vzornik je LeBron James. On zase in za svoje telo, da ostane zdrav, naredi ogromno. V svoj uspeh vloži veliko truda in razmišlja zelo zrelo. Druga vzornika pa sta moj oče in moja mama. Vzgajala sta me vse od malega, zato se znam vesti. Naučila sta me določenih vrednot in norm, ki jih sedaj samo nadgrajujem.

Kaj se ti torej zdi vredno, pomembno?

Prvo pravilo v športu je, da ga imaš rad. Ni pomemben samo talent. Poznam kar nekaj ljudi, ki so zelo talentirani in nič ne počnejo. Niso tako uspešni. Če imaš nek šport rad, se potrudi in bodi vztrajen. Mislim, da nisem ravnal prav, ko sem pustil šolo zaradi odbojke. Zdi se mi bolje, če se najprej posvetiš šoli, šele nato športu. Če v športu uživaš in se trudiš, boš kar hitro uspel.