Knjiga Bombardiranje Slovenije 1944–1945, ki obsega 323 strani velikega formata, ima posebno vrednost zaradi izjemne množice dokumentarnih fotografij, ki sta jih avtorja uspela pridobiti, tudi v arhivih v Veliki Britaniji, Ameriki in Nemčiji.

Sašo Radovanovič med predstavitvijo knjige. FOTO: Ivo Žajdela

Maribor je bil sorazmerno eno najbolj bombardiranih mest v Evropi

Čeprav sta prikazala zavezniška bombardiranja širom po Sloveniji, sta glavno pozornost namenila Mariboru. Iz enostavnega razloga. Na to mesto so zavezniki odvrgli kar 3.259 ton bomb in uničili 47 odstotkov stavb. Če primerjamo njegovo takratno velikost (40 tisoč prebivalcev) z velikostjo najbolj prizadetih mest v Evropi, je bil sorazmerno eno najbolj bombardiranih mest.

Štajerska prestolnica je imela to smolo, da je na njenem območju delovala velika tovarna letalskih delov (poznejša tovarna tovornjakov TAM), bila pa je tudi pomembno prometno križišče. Smrtnih žrtev – vojaških in civilnih – je bilo uradno okrog 700, realno pa okrog tisoč. Nad Maribor so zavezniki odvrgli tri četrtine vsega odvrženega eksploziva nad Slovenijo. Sicer so bili tarča napadov tudi Jesenice, Ljubljana, Postojna, Celje, Dravograd, Zidani Most in druga prometna vozlišča. Zavezniki so skupno nad Slovenijo odvrgli 4.280 ton bomb, vendar zadeva to število samo t. i. strateško bombardiranje velikih štiri- ali dvomotornih bombnikov in ne upošteva še t. i. taktičnega, ki je bilo prav tako silovito uničujoče. Sašo Radovanovič meni, da naj bi skupno v bombardiranjih slovenskih krajev izgubilo življenje 2.000 civilistov, število umrlih vojakov pa je nemogoče ugotoviti.

Za napade z neba so tudi zavezniki plačali visok davek

Za napade z neba so tudi zavezniki plačali visok davek. Samo na Štajerskem je strmoglavilo 40 zavezniških letal, umrlo pa 180 letalcev (nad celotno Jugoslavijo jih je strmoglavilo 1.100, mnogi so se vračali z akcij v Nemčiji). Namreč, pred bombardiranjem so morali opraviti izvidniško določevanje tarč, po njem pa t. i. »damage report«, ko so s fotografiranjem bombardiranih krajev ocenjevali učinek napada.

Tveganje za sestrelitev je bilo torej trikratno. Piloti so se zelo pritoževali zaradi silovitosti mariborske protiletalske obrambe, ki je štela šest topniških baterij. Zato so bombniki večino svojega tovora odvrgli z varnejše višine sedem do osem tisoč metrov, a je bila zaradi tega natančnost zanemarljiva. Tovarna letalskih delov v Mariboru je bila deležna 60 napadov, a je niso uničili, ostala je skoraj nepoškodovana. Bombe so tako letele vsepovsod, še najmanj na izbrane cilje in tudi zelo daleč od njih. Dogajalo pa se je tudi, da so napadali zgrešeno tarčo, celo zgrešen kraj.

Strateško bombardiranje Maribora

Oktobra 1941 je imelo mesto 36.000 prebivalcev, Studenci 8.000, Radvanje 3.200, Limbuš 2.700, Kamnica 2.000, Košaki 4.600, Pobrežje 12.000 in Hoče 4.700, skupaj torej 73.000.

Z vidika strateškega bombardiranja zaveznikov je bil Maribor dvakrat pomemben. Tovarna letalskih motorjev na Teznem je bila prvi cilj zavezniške ofenzive, temu pa so sledili napadi na železniško infrastrukturo, saj je edina prava železniška in cestna povezava, ki ni prečkala Alp in vseh težav ob tem, potekala skozi Maribor. Nekdanja Južna železnica avstrijske in nato avstroogrske monarhije, ki je povezovala Dunaj z edinim avstrijskim pristaniščem Trstom, je bila tudi jeseni 1944 edina prometna žila, po kateri so lahko Nemci hitro in učinkovito oskrbovali fronto v Italiji. Zato so bili glavni, koroški in tezenski kolodvor, železniški most čez Dravo in železniško križišče proti Koroški in iz Pragerskega proti Budimpešti od oktobra 1944 do aprila 1945 glavni cilji zavezniških bombnikov.

Nad Maribor so odvrgli 15.631 eksplozivnih in zažigalnih bomb

Med strateškim bombardiranjem v obdobju od januarja 1944 do aprila 1945 je Maribor doživel 38 večjih in manjših zračnih napadov, v katerih so zavezniška letala (1.102 ameriški in 103 britanska) na mesto odvrgla 2.613 ton (skupaj s taktičnim bombardiranjem 3.259 ton) oziroma 15.631 eksplozivnih in zažigalnih bomb (britanski bombniki 1.559, ameriški pa 14.072 bomb).

Od 4.870 stavb v mestu so jih poškodovali 2.290 ali 47 odstotkov. Od tega so 466 stavb popolnoma porušili, 234 so jih več kot 50-odstotno poškodovali, 1.590 stavb pa do 50-odstotno. Škodo na stavbah so ocenili na 493 milijonov dinarjev, na stanovanjski opremi pa na 190 milijonov dinarjev (vrednost leta 1940). Življenje je v zračnih napadih izgubilo več kot 770 civilistov in vojakov nemške vojske (število vojakov je bilo zagotovo večje, saj niso ohranjeni podatki iz rezervne vojaške bolnice) ter 118 zavezniških letalcev (pet Britancev in 113 Američanov).

Tako so zavezniki uničevali Maribor, Kopitarjeva ulica 6. VIR: knjiga

Taktično bombardiranje Slovenije

Zavezniki so poleg t. i. strateškega bombardiranja izvajali tudi t. i. taktično bombardiranje Slovenije. To je le delno obdelano, saj večina gradiva ni bila sistematično arhivirana kot pri strateškem bombardiranju. Pri tem je potrebno poudariti, da je bilo število taktičnih napadov lovcev in lovskih bombnikov precej večje kot bombardiranje s težkimi bombniki.

Ker vemo, da so zavezniška lovska letala in lovski bombniki v samostojnih akcijah redno uporabljali poleg raket tudi 500-kilogramske bombe (večinoma sicer 100 in 250 kg), je potrebno k številu neeksplodiranih letalskih bomb iz strateškega bombardiranja dodati še neeksplodirane letalske bombe iz taktičnih akcij, zato se število neeksplodiranih letalskih bomb v Sloveniji vsaj podvoji, kar je pomembno za danes in prihodnost.

Taktično bombardiranje Maribora

Če pogledamo samo taktično bombardiranje Slovenije, so zavezniški lovski bombniki in lovci od 20. marca 1944 do 26. aprila 1945 najmanj 38-krat napadli cilje v Mariboru in okolici, jih raketirali, bombardirali in mitraljirali (skupaj s strateškim bombardiranjem torej 76-krat). Glavne tarče so bili koroški, tezenski in glavni kolodvor ter zbirališče nemške vojske v t. i. železniškem trikotniku, železniškem križišču, kjer so se stekale proge Beograd–Zagreb, Trst–Ljubljana in iz Celovca proti Mariboru ter dalje prek Gradca do Dunaja. V Pragerskem se je odcepila proga proti Budimpešti. V teh napadih je v Mariboru umrlo 178 oseb. Skupaj s strateškim bombardiranjem so zavezniki v Mariboru ubili kar 948 civilistov. O količini odvrženih bomb in raket lahko le ugibajo, podatki so dostopni v arhivu muzeja ameriških letalskih sil v Montgomeryju v Alabami, je pojasnil avtor knjige.

Carinska pošta na Partizanski cesti v Mariboru po drugem bombardiranju leta 1945. VIR: knjiga

Katere cilje so zavezniki videli v Ljubljani?

Zavezniki so po zbiranju podatkov in pregledu izvidniških posnetkov leta 1943 zaključili, da je bila Ljubljana pomembno železniško križišče z naslednjimi progami: linija 1 je povezovala Jesenice z Beogradom, linija 5 je povezovala Trst in Ljubljano ter je bila del glavne dvotirne železnice iz Trsta do Dunaja, linija 1a je povezovala Ljubljano s Karlovcem. Zraven glavnih so bile še lokalne enotirne železnice proti Vrhniki, Kamniku in obvoz mimo Ljubljane prek Črnuč v Laze; proga je bila (skoraj) končana novembra 1943.

Najpomembnejši železniški objekti v Ljubljani so bili trije kolodvori: glavni, gorenjski in dolenjski, strojna delavnica, skladišče z blagom, ranžirna postaja, skladišče za lokomotive, ranžirna postaja severno od mesta na progi proti Kamniku, železniški most prek Gruberjevega kanala in most prek Ljubljanice.

Ljubljana je bila večkrat cilj zavezniških letalskih napadov

Zaradi svoje pomembne prometne lege so bili ljubljanska železniška postaja, ranžirna postaja v Zalogu in skladišče goriva v Fužinah v drugi polovici leta 1944 večkrat cilj zavezniških letalskih napadov. Izvedli so jih lovski bombniki P-38 in lovci P-47 in P-51, ki so nosili tudi do 250-kilogramske bombe. Tako so obe postaji poškodovali že v napadih septembra 1944 in še pozneje. Dodatno škodo so v Zalogu povzročili v napadih od 20. februarja do 11. marca 1945, ko so na zahodnem delu postaje uničili veliko tirov in okoli 40 vagonov.

Kljub številnim preletom težkih bombnikov leta 1944 in do pomladi 1945 samo mesto ni doživelo bombnega napada. Zavezniški bombniki so ga le preletavali na poti proti severu, kjer so bombardirali industrijska središča na jugu nemškega rajha, nato pa se vračali v baze v južni Italiji.

Sašo Radovanovič je knjigo Bombardiranje Slovenije 1944–1945 predstavil 6. aprila 2023 v Vojaškem muzeju v Pivki. FOTO: Ivo Žajdela

Najhujši napad na Ljubljano je bil 9. marca 1945

Večurni alarmi in zatekanje v zaklonišča so bili stalnica, vendar se je previdnost pogosto že naveličanih prebivalcev 9. marca 1945 izkazala kot izjemno pomembna. Takrat namreč zavezniška letala Ljubljane niso zgolj preletela, temveč je njihova tarča postalo tudi mesto. Do tedaj so bili zračni napadi na tem območju namreč omejeni na strmoglavo bombardiranje kurilnice severno od železniške postaje in na bombardiranje letališča v Polju ter na jutranje napade partizanskih in zavezniških letal na vlake izven Ljubljane.

9. marca 1945 so bile ranžirne postaje v Avstriji glavni cilj bombnikov ameriške 15. letalske flote, vendar so zaradi težav z njihovim lociranjem zavezniška letala bombardirala alternativne cilje, dve tretjini bombnikov pa tisti dan sploh nobenega. Eden izmed sekundarnih ciljev je bila tudi ljubljanska ranžirna postaja, ki jo je bombardiralo 19 težkih bombnikov tipa Liberator B-24 iz 460. bombne skupine. Postajo so bombe zgrešile, so pa poškodovale bližnje območje z barakami.

Na Ljubljano so letala odvrgla 40 ton bomb, ubili so 54 civilistov

V napadu so zavezniki poškodovali veliko stanovanjskih hiš in drugih stavb. Na Tobačno tovarno, naselje Mirje, Vrtača in Vič so letala odvrgla 40 ton bomb, na Vrtači pa je bila uničena tudi tramvajska železnica. V napadu so zavezniki ranili oziroma huje poškodovali veliko število ljudi, 54 civilistov je umrlo. Bombe so med drugim zadele hišo pisatelja in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja ter ga poškodovale in delno celo zasule. Finžgar je v napadu oglušel, poleg tega je moral na operacijo zaradi koščka jekla v nogi.

Zavezniško izvidniško poročilo 11. marca, torej dva dni po bombardiranju, kaže na to, da sta glavna železniška in ranžirna postaja po napadu delovali nemoteno. Prva je bila 60-odstotno zasedena z različnimi tirnimi vozili, stranski tiri ranžirne postaje pa so bili skoraj čisto polni. Prav tako je bilo vidnih 61 vagonov, med katerimi so bili tudi trije vagoni Rdečega križa. Nekaj škode je bilo na skladišču za lokomotive, kar pa je bila posledica taktičnih bombardiranj od 18. septembra 1944 dalje.

V Vojaškem muzeju v Pivki hranijo ostanke 500 funtov težke ameriške bombe, ki so jo odkrili pred leti v Vurberku pri Ptuju in potem uničili. Tam so zavezniška letala povsem uničila velik in pomemben grad Vurberk. FOTO: Ivo Žajdela

Zavezniška letala so Žužemberk in okolico uničevala kar 20-krat

Vsebino (324 strani velikega formata) sta avtorja razdelila na vrsto poglavij in podpoglavij, naj jih naštejem.

Strateško bombardiranje Slovenije med drugo svetovno vojno (15. ameriška zračna flota): Borovnica, Celje, Dravograd, Laško, Kranj, Ljubljana, Jesenice, Ptuj, Pragersko, Maribor.

Glavnina knjige je namenjena bombardiranju Maribora (od str. 49 do 286): Letalski alarmi in bombni napadi od avgusta 1943 do aprila 1945, Letalski napadi na Maribor leta 1944 v številkah, 1945, Letalski napadi na Maribor leta 1945 v številkah, Zavezniške izgube letalcev, sestreljenih nad Mariborom, Posledice bombardiranja Maribora v letih 1944–1945.

T. i. taktičnega bombardiranja Slovenije sta se avtorja samo dotaknila, omenila sta naslednje kraje: Maribor, Radovljico, Litijo, Postojno, Idrijo, Zidani Most, Žužemberk, Vurberk, Škofjo Loko, Šmarje pri Jelšah, Novo mesto, Kočevje, Ravne na Koroškem, Ruše, Stično, Vače, Zafaro pri Žužemberku, Dvor pri Žužemberku. Naj ob tem navedem, da so zavezniška letala Žužemberk in okolico v času od 1. februarja do 24. aprila 1945 bombardirala (raketirala) kar 20-krat.

Na koncu sta se dotaknila strateškega bombardiranja med drugo svetovno vojno v Evropi in 15. ameriške zračne flote. Prikazala sta tudi bombe, ki so padale na slovenska tla, in problematiko neeksplodiranih letalskih bomb.