V prostem času Saša najraje vzame v roke harmoniko in igra Avsenikove skladbe. Kljub pogostim vajam najde čas tudi za druženje s prijatelji. Ker živi na kmetiji, pozornost posveča tudi živalim, proste trenutke pa rada preživlja v naravi. Sebe opiše kot ambiciozno, vztrajno in iznajdljivo dekle.

Kako si začela z igranjem na harmoniko in kaj te je pripeljalo do tega inštrumenta?

Vse življenje sem doma poslušala zvok harmonike, saj jo igrajo brat, sestra in tudi mama. Nikoli nisem imela želje, da bi jo prijela v roke in poskusila igrati tudi sama. Raje sem se posvetila drugim inštrumentom, prav tako pa glasba, ki sem jo poslušala, ni bila narodnozabavne narave. Ko pa se je moja ljubezen do glasbe v 9. razredu osnovne šole povečala, sem začutila, da si harmoniko želim igrati tudi jaz, saj sem začela poslušati vedno več domače glasbe, doma pa se je strast do glasu harmonike še povečala. Sprva sem igrala na mamino harmoniko, kmalu pa smo zame kupili novo in poiskali prvega mentorja.

Saša z mamo Marjetko in očetom Petrom. FOTO: Osebni arhiv 

Kako si doživljala začetke pri igranju? Kakšne izzive si premagovala in kako si se spopadala z njimi?

Na začetku sem harmoniko igrala bolj za držanje družbe pokonci, a že hitro so se moje želje spremenile. Kar hitro sem harmoniko začela vaditi po pet ur dnevno. Takrat se mi je zazdelo, da zmorem nekaj več kot pa igrati le za zabavo. Ko sem poiskala novega mentorja, sem počasi začela tudi tekmovati. Moram priznati, da igranje harmonike na ravni tekmovanj predstavlja kar velik zalogaj in prestop v življenju. Kmalu sem spoznala, da se moram dobro fizično in psihično pripraviti na vse, kar me čaka v bližnji prihodnosti, pri čemer velik delež prispeva moj mentor. Zaradi vaj pred tekmovanji veliko manjkam pri pouku in se moram večkrat odpovedati druženju s prijatelji, kar mi je sprva bilo težko sprejeti, a se počasi navajam tudi na to.

Saša Karničnik. FOTO: Foto Javornik 

Ali si kdaj pomislila, da bi se posvetila drugemu inštrumentu ali glasbenemu žanru, ali je bila harmonika vedno tvoj glavni fokus?

Preden sem začela igrati harmoniko, sem uspešno končala nižjo glasbeno šolo iz klavirja, v petih letih pa sem se naučila igrati tudi ukulele, kitaro, bas kitaro in bobne. Harmoniko zdaj igram približno dve leti, a dobro vem, kakšne cilje želim doseči z njo, zato sem malce opustila ostale inštrumente, da lahko zdaj svoj fokus usmerim na harmoniko. Ker sem samozavestno prepoznala svoj potencial, se vedno bolj trudim in postajam močna konkurenca.

Že od začetka najraje igram Avsenikove skladbe in mislim, da se to ne bo spremenilo. (Saša Karničnik)

Med 19. in 21. januarjem je na Gorenjskem potekalo 17. mednarodno tekmovanje harmonikarjev za nagrado Avsenik, kjer si med 140 tekmovalci dosegla 97.97/100 točk in s tem osvojila zlato priznanje. Kaj ti pomeni ta izjemni dosežek?

Ta dosežek mi vliva še več poguma in hrepenenja po novih tekmovanjih, še bolj pa po zmagah. Je nepozabna izkušnja, ko lahko zaigraš ob spremljavi ansambla in ko te opazuje komisija. Glede na količino truda, ki sem ga vložila v to tekmovanje, sem več kot zadovoljna z rezultatom, vnaprej pa ciljam na še boljše.

Saša Karničnik. FOTO: Foto Javornik 

Kakšni so tvoji cilji in pričakovanja glede prihajajočega svetovnega prvenstva v Avstriji? Kako so videti takšna tekmovanja? 

Glede na to, da je to moje tretje tekmovanje, ne bom ravno rekla, da bi rada zmagala, sem pa prepričana, da se bom odlično odrezala, saj že pridno treniram. Na svetovnem prvenstvu te opazuje 10-članska komisija, člani pa niso le Slovenci, temveč tudi Avstrijci, Nemci, Italijani, Nizozemci itd. Igrajo se tri pesmi po lastnem izboru, tekmovalci pa so razvrščeni v kategoriji mladincev in odraslih.

Kateri so bili tvoji največji notranji boji v času učenja in napredovanja na harmoniki ter kako si jih premagovala? 

Večkrat sem podvomila v to, da zmorem. Postala sem prestroga s sabo in moja samopodoba je postala veliko slabša. Velikokrat sem razmišljala, ali sem se sploh prav odločila in ali je vredno zapravljati toliko časa in energije za to. Doživljala sem veliko stresa, saj nisem vedela, kaj me čaka. A v nekaj mesecih so mi mentorjeve vzpodbudne besede in deljenje izkušenj zelo pomagale k odkrivanju sebe in svojih želj in za to bom Nejcu hvaležna celo življenje.

Saša in njen mentor Nejc Pačnik. FOTO: Osebni arhiv 

Na kakšen način se harmonika preliva v tvoje vsakodnevno življenje in kako vpliva na tvojo osebnost izven glasbenega področja?

V bistvu je harmonika vse, kar počnem večino svojega časa. Ko pridem iz šole, najprej sedem za njo, nato malo treniram. Če kak dan ne igram, se to zelo pozna, tako pri mojem počutju kot pri motivaciji. Dejansko ne morem več živeti brez harmonike. Z mano gre na vsake počitnice. Moram priznati, da odkar igram, drugače gledam na svet. Sprejela sem življenje z ogromno odgovornostjo in začela ceniti tudi najmanjše stvari. Nikoli nisem tako cenila vzpodbudnih besed svojih najbližjih in ostalih ljudi, kot jih cenim zdaj. Velikokrat mi pade motivacija, vendar imam zato družino, prijatelje in mentorja, da me dvignejo in postavijo na stare tirnice.

V dobrem mentorju se začne pot do uspeha. (Saša Karničnik)

Kaj bi svetovala mladim glasbenikom ali tistim, ki se šele začenjajo učiti harmonike?

Svetujem jim, da si poiščejo mentorja, ki mu lahko zaupajo in se z njim počutijo domače, saj je dober mentor začetek uspeha. Naj sledijo svojim sanjam in ne sanjam drugih ljudi. Ko igrajo, naj igrajo s srcem in dušo, ne pod prisilo, saj si dober glasbenik takrat, ko počneš to, kar imaš rad, in ne takrat, ko si profesionalec.