Duhovnik, puščavnik

Sveti Charbel (Šarbel) Makhlouf se je rodil l. 1828 v maronitski vasi Bega-Kafra ob vznožju Libanonskega Gorja, pri krstu pa je dobil ime Jožef. Z vstopom v samostan Annaya l. 1851 je dobil redovno ime Šarbel. Takrat je začel tudi s strogim asketskim življenjem. Opravljal je težka fizična dela in se hranil s prepečenim kruhom in najslabšimi plodovi vrta, čeprav je še za to vedno prosil za dovoljenje.

Svojo svetost je pridobil kot skriti in zatajevani libanonski redovnik. Zadnjih 15 let življenja je preživel kot puščavnik, popolnoma potopljen v kontemplacijo in samozatajevanje. Njegovo življenje je bilo osredotočeno na evharistijo in vsakdanjo sveto mašo.

Okoli njegovega groba je 45 dni in noči brlela svetloba, a telo je ostalo nestrohnjeno vse do današnjih dni. Ob grobu se je čutil poseben vonj. Samo prve tri mesece po njegovi smrti je zabeleženih 350 ozdravljenj po njegovi priprošnji, zaradi katerih so ga že za časa življenja, še posebno po smrti klicali čudodelnik. Leta 1965 ga je papež Pavel VI. proglasil za blaženega, leta 1977 pa za svetnika.