V majhnem najemniškem stanovanju sredi Ljubljane živita in delata Slovenka in Šved, oba espejevca, oba strastno zaljubljena v svoje delo, predvsem pa drug v drugega in v svojega enoletnega sinka Isaka. Naj se sliši še tako klišejsko, a prav navdihujoče je opazovati, kako ljubezen pomaga čez vse jezikovne, kulturne in miselne prepreke.

Pravljico se seveda spodobi začeti na začetku. Nekoč sta živela Saraja in Andreas. Ona je odraščala v Litiji, on pa v vasici Fyärås blizu Göteborga na Švedskem. Usoda je hotela, da je mladi arhitekt Andreas svojo prvo službo dobil v Sloveniji in da je njegov sodelavec imel dekle, ki se ji je Andreas zazdel nadvse primerna izbira za njeno sošolko na fakulteti, Sarajo. Spletkarila je in spletkarila, dokler ju končno ni spravila na prvi zmenek.

Prav on me je opogumil, da sem se resno lotila ilustracij in odprla svoje podjetje.

»Uh, sem bila kar jezna nanjo takrat zaradi njenih spletk,« se v smehu spominja Saraja dogodkov izpred osmih let. »Danes pa sem ji iz srca hvaležna. Z Andreasom se je v mojem življenju vse postavilo na pravo mesto. Zelo lepo se ujameva, čeprav sva si različna. On je zelo strukturiran človek, s široko perspektivo, jaz pa malo bolj umetniška duša. Odkar sem z njim, sem veliko bolj prizemljena. Prav on me je opogumil, da sem se resno lotila ilustracij in odprla svoje podjetje.«

Premoščanje kulturnih in jezikovnih razlik

Leta 2019 sta se poročila in živela srečno do konca svojih dni … No, nismo še pri koncu in vse vendarle ni šlo gladko kot v pravljici. Premostiti je bilo treba kar številne kulturne in jezikovne razlike. Da bi pridobila lastno izkušnjo Andreasove rodne države in se naučila jezika, je Saraja eno leto kot prostovoljka preživela na Švedskem, medtem ko je Andreas delal v Sloveniji. 

Ko sta se odločala, kje bosta živela, se je tehtnica prevesila na slovensko stran. »Andreasu je bolj všeč tu, ker je svetleje in topleje, ljudje so bolj odprti. Meni so sicer zelo všeč švedske rdeče hiške, gozdovi, pokrajina, ampak bi se zelo težko ločila od svojih domačih in šla živet tja.«

Sarajina ilustracija za videospot skupine Noreia z naslovom Nočni čuvaj. ILUSTRACIJA: Saraja Cesarini

Rodila se je ilustratorka

Ilustracije so bile Sarajina velika ljubezen že od malih nog, a je med študijem likovne pedagogike od profesorjev dobila občutek, da je to manj vredna umetnost. Kar velik miselni preskok je bil potreben, da se je odločila, da imajo tudi ilustracije svoje mesto v svetu in da je to tisto najlepše, kar ona svetu lahko da. Pri tem ji je bil glavna spodbuda prav mož s svojim zgledom in navdušenjem nad svojim poklicem.

Kar velik miselni preskok je bil potreben, da se je odločila, da imajo tudi ilustracije svoje mesto v svetu in da je to tisto najlepše, kar ona svetu lahko da.

»Zagrabila sem bika za roge, se začela veliko samoizobraževati, ponudila svoje delo na ogled na spletu in začela iskati naročnike po vsem svetu,« opisuje svoje poklicne ilustratorske začetke Saraja. 

ILUSTRACIJA: Saraja Cesarini

Ilustracija resnično ni omejena z jezikom in tako jo je npr. našla lastnica knjigarne za otroke iz Severne Irske Wee Bookworms, ki jo je Saraja opremila z ilustracijami. Sodeluje tudi z ameriško otroško revijo Mighty Kind, za katero je med drugim izdelala čudovito naslovnico. Seveda pa ji tudi domačih projektov ne manjka: ilustrirala je Rokusov učbenik za glasbo in čudovita videospota Nočni čuvaj za skupino Noreia in Milina za Tjašo Fabjančič.

»Največkrat me najdejo prek instagrama. To je čudovito orodje za navezovanje poslovnih stikov, tudi za druženje s sebi podobnimi ustvarjalci. Seveda pa zahteva tudi veliko znanja, časa in energije. Hitro te preveč posrka. Po pravici povedano, jaz se raje ukvarjam z risanjem,« zaupa Saraja.

Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, zima 2021. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 4,95 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Sledite reviji Praznična tudi na Facebooku in Instagramu.