Predavateljica na dogodku, ki je potekal na Pravni fakulteti v Ljubljani, je bila izr. prof. dr. Sara Ahlin Doljak. Predavateljica na Evropski pravni Fakulteti Nove univerze in odvetnica je svoje predavanje naslovila Pravni in osebni vidiki evtanazije: Razprava o dostojanstvu, avtonomiji in odločitvah ob koncu življenja.

Pravni vidiki ali kako kot družba varujemo življenje

Ob predstavitvi strokovnih vidikov in osebnega doživljanja te pomembne in občutljive téme, ki odpira temeljne dileme sodobne družbe, je najprej izpostavila, da družbena soodgovornost za zaščito življenja ne zadeva le posameznika, ampak tudi kolektivno doživljanje življenja in smrti. Pravzaprav gre za vprašanje, kako kot družba varujemo življenje. Nedotakljivost človekovega življenja je opredeljena v 17. členu Ustave Republike Slovenije, že deset let veljavna Etična priporočila za odločanje o zdravljenju in paliativni oskrbi bolnika ob koncu življenja v intenzivni medicini pa jasno opredeljujejo upoštevanje volje posameznika, svojcev in priporočil strokovnjakov. Vprašanje evtanazije obravnavajo podzakonski akti – Kodeks medicinske etike, Kodeks medicinske deontologije in Deklaracija svetovnega zdravniškega združenja – in sicer v smislu prepovedi sodelovanja pri evtanaziji. V Kazenskem zakoniku sta napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru opredeljena kot kaznivi dejanji.

FOTO: Tatjana Splichal

Vprašanje posega v temelje

Predavateljica je opozorila, da so pobude o ureditvi pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v neskladju z zakonskimi akti in torej za predvidene spremembe ne zadošča zgolj izključitev kaznivosti teh dejanj. Poleg tega so marsikatera vprašanja, ki se v razpravah omenjajo, že pravno urejena: tako npr. v ustavi opredeljeno varstvo osebne svobode zagotavlja tudi nedopustnost prisile k zdravljenju. Sodelovanje pri evtanaziji pa zdravnikom prepoveduje že Hipokratova prisega, zato jim tega ne moremo naložiti. Predvidene strokovne komisije z malo sodnega nadzora bi predstavljale hudo tveganje zlorab. Legalizacija evtanazije predstavlja grožnjo za družbo kot celoto, je bila jasna predavateljica.

Sara Ahlin Doljak z možem Bojanom. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj je v debati premalo izpostavljeno

Ob tem je poudarila v javni debati premalo izpostavljene pravice pacienta, ki so pri nas jasno opredeljene in urejene. Tako v vnaprej izraženi volji pacienta, Zakonu o pacientovih pravicah, pravici do paliativne oskrbe in pravici do zavrnitve zdravstvene obravnave. Hkrati o tem, da je bolečino, tudi neznosno, mogoče obvladovati, dr. Sara Ahlin Doljak pričuje iz lastne izkušnje.

FOTO: Tatjana Splichal

Primeri iz držav, kjer sta bodisi samomor s pomočjo bodisi evtanazija dovoljena, kažejo, da tudi po njuni uzakonitvi téma še naprej razdvaja družbo. Pojavljajo se vedno novi, nepredvidljivi primeri, ki odpirajo vprašanja nadaljnjega prilagajanja moralnih in pravnih norm, kar je predavateljica ilustrirala s primeri iz pravne prakse, ki se od države do države razlikuje. Vprašanje »pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja« namreč ne zadeva le posameznika in njegove proste presoje, ampak vezano na kulturo, običaje, izročilo posega v kolektivno dojemanje življenja.

Odsotnost varovala

Ob tem je pomembno tudi vprašanje zaščite ranljivih oseb – mladoletnih, oseb z duševnimi težavami in tistih, ki so (ob koncu življenja) izpostavljenim zunanjim pritiskom. Težavo v pravnem urejanju pomoči pri prostovoljnem končanju življenja tako predstavlja že odsotnost varovala, ki bi omogočalo razveljavitev zaradi pomote in vrnitev v prejšnje stanje. Poleg tega tudi ni zakonske določbe, ki bi urejala vse možne primere tako trpljenja kot koristoljubja, ob čemer je odvetnica z bogatimi izkušnjami na področju družinskega prava omenila pojem dedne nevrednosti.

Prof. dr. Vid Jakulin, predstojnik Katedre za kazensko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Kompleksna problematika, ki terja temeljit premislek

Pri urejanju vprašanj, povezanih s koncem življenja, »gre za kompleksno problematiko, ki terja temeljit premislek in konsenz med različnimi strokami in širšo javnostjo«, je dejala predavateljica. »Nikakor ne zadeva le predlaganega zakona in pomoči pri končanju življenja, ampak predvsem tudi pomoč pri življenju.« Zato je treba okrepiti in stalno nadgrajevati zdravstveni sistem – predavateljica je ob tem opozorila, da je v Sloveniji več kot 140.000 zavarovanih oseb brez osebnega zdravnika –, ki bo zagotavljal tudi dobro in sočutno paliativno oskrbo. Posameznik se mora čutiti vreden in razumljen v svojih odločitvah. Spoštovana mora biti tudi njegova izbira za naravni potek bolezni. Z vprašanjem: »Kaj se je zgodilo z nami, da si ne pomagamo živeti, ampak umreti?« je predavateljica sklenila predavanje, ki so mu v modri predavalnici pravne fakultete z zanimanjem prisluhnili številni uveljavljeni in bodoči pravni strokovnjaki.

Še nekaj fotografij z dogodka si lahko ogledate v fotogaleriji Tatjane Splichal.

1/10