Pred kratkim je bila že četrtič uvrščena med deset najbolj vplivnih pravnikov pri nas in razglašena za najuglednejšo pravno strokovnjakinjo. V situaciji, ki bi jo marsikdo označil za brezizhodno, Sara vsak dan znova izreka življenju svoj »da«, tako kot njena vzornica Mati Marija.

Kdaj bi rekli, da se je Jezus za vas prvič zares rodil? Kdaj sta vzpostavila pristen osebni odnos?

Od srednje šole dalje sem postala pozorna vsakič, ko se je približeval božič, in ob zgodbi o Mariji in njenem čudežnem spočetju. Iskreno sem si želela, da bi se Jezus rodil v mojem srcu, da bi bilo moje življenje zakoreninjeno v njem. Marija je od nekdaj moj vzor. Na pot z Jezusom sem se podala šele pred desetimi leti, v tesnem odnosu z njim pa sem zadnjih šest let.

Vsako jutro in večkrat na dan, tudi ko vstopam v sodne dvorane in predavalnice fakultete, izrekam in molim: »Rodi se v meni. Naredi moje življenje in moje srce hvaležno za ta trenutek. Vzemi mojo prihodnost in me vodi tja, kamor želiš, da grem, in k ljudem, za katere želiš, da se jih dotaknem.«

Vsa priznanja in materialnost, ki jih imam v posesti, so pred obličjem bolezni povsem nepomembni.

Multipla skleroza napreduje in pred vas postavlja vedno več omejitev, ki pa se jim vi vztrajno zoperstavljate. Nekje ste zapisali, da uporabljate molitev: Vse zmorem v njem, ki mi daje moč (Flp 4,13). Kdaj se je zgodil preobrat, da ste se oklenili Boga?

Junija 2017 se je bolezen hudo poslabšala, odtlej ne govorim več, imam gastro in traheostomo. Fizično me je ohromilo, hkrati pa povsem osvobodilo mojega duha. Ko sem ostala brez sposobnosti, da izrazim besede s svojim glasom, sem šele vzljubila življenje. Dojemam ga kot dar in iščem nove poti, ki dvigajo. Po tej preizkušnji sem se globoko osebnostno spremenila. Vsa priznanja in materialnost, ki jih imam v posesti, so pred obličjem bolezni povsem nepomembni. Edino, kar šteje, so medčloveški odnosi in to, koliko ljubezni sem vložila in še vlagam v vsa srečanja in delo. To je pravo bogastvo in smisel mojega bivanja.

Seveda so takoj po izgubi glasu in sposobnosti požiranja nastopili trenutki negotovosti. Ko sem se zbudila v intenzivni negi nevrološke klinike in me je Bojan držal za roko, ko mu nisem zmogla ničesar povedati, se je vame naselil obup. Domišljija je slikala negativne izide, zato se je pojavil strah, tesnoba, na trenutke groza. Prihodnost se mi je takrat zdela temna in brezizhodna, občutki so poganjali črne misli in dušili energijo. Danes lahko neobremenjeno rečem, da se obup vda, upanje nikoli.

Od kod se je torej vame naselilo in me preželo upanje? Ko sem zmogla brati Božjo besedo, sem sprva iskala besedila o upanju in ljubezni v psalmih. Ko sem prebrala: »Le pri Bogu se umíri, moja duša, kajti od njega je moje upanje,« mi je bilo jasno. Upanje je dar, ki je povezan z življenjem, saj tam, kjer je življenje, je tudi upanje. Upanje nas presvetli. Rojeva se iz luči, ki prihaja od zgoraj.

V hvaležnosti, da sem živa, sem začela zaupati v prihodnost in sem bila polna upanja, da bo šlo vse prav, čeprav v tistih trenutkih negotovosti še nisem vedela, kako bo šlo, in nisem vedela, kaj je tisto 'prav'. Odkrivala sem in vsak dan odkrivam na poti.

Sara Ahlin Doljak je bila že četrtič uvrščena med deset najbolj vplivnih pravnikov pri nas in razglašena za najuglednejšo pravno strokovnjakinjo. FOTO: Osebni arhiv

Kljub bolezni še vedno zelo radi in zelo uspešno opravljate svoje delo. Pred kratkim ste bili ponovno razglašeni za najuglednejšo pravno strokovnjakinjo pri nas.

V letih bolezni se je okrepilo zaupanje do dela, ki ga opravljam, in življenja nasploh. Upam si slediti notranjim željam, ki prihajajo iz srca. Rešujem mejna vprašanja na področju družinskega prava, kjer so posamezniki najbolj ranljivi in se sami niso sposobni braniti. Upam, da je tudi zaradi mojih prizadevanj njihov (in moj) glas bolj slišan. Poleg družinskega prava se ta čas strokovno in znanstveno najbolj posvečam raziskovanju na področju evtanazije in dostojnega umiranja ter pravu socialne varnosti invalidov.

Zaradi bolezni nisem izgubila strank in nisem prenehala poučevati na fakulteti ter voditi mediacij na sodišču v Ljubljani. Pri Evropski pravni fakulteti sem nosilka osmih pravnih predmetov in vse predavam z govornim komunikatorjem. Kolegi na fakulteti in sodiščih so tak način podajanja snovi in govora dobro sprejeli. Zavedam pa se, da je včasih težko gledati odvetnico in mediatorko na vozičku in brez glasu.

Nekoč ste zapisali, da je bistvo pravnega dela iskanje pravičnosti. Vam je pri tem iskanju pravičnosti v pomoč tudi vera?

V žepu moje jakne je vedno lesen križ, ki ga primem v dlan večkrat na dan, tudi v sodni dvorani, sploh ko sem na vrsti za postavljanje vprašanj strankam in pričam ter ob zaključnih govorih. Pri svojem delu sem postavljena pred odločitve, ki bodo bistveno vplivale na življenje posameznika ali skupnosti. Če me pri tem poleg strokovnih razmislekov ne vodi tudi trdna osebna usmerjenost, potem delam krivico. Pravo brez podrejenosti idealu pravičnosti in strokovnega znanja ne more obstajati.

Kako v tem času najraje molite?

Čisto preprosto. Stisnem svoj leseni križ in izrekam: »Pridi Sveti Duh.« Ko je hudo, rečem: »Gospod, ti veš, kaj je zame najboljše. Nosi me in daj mi moči.« V vseh mojih molitvah pa je hvaležnost in velikokrat izrečem: »Hvala, Gospod, da lahko hodim za teboj.«

Bolezen razodene, kako zares nam je zdravje in z njim življenje podarjeno.

Tako kot pri božičnem dogodku si tudi pri vas krhkost in moč zelo očitno podajata roko. Kako to doživljate?

Kaj človek v resnici je, se ne pokaže na smučarskem poligonu, teniškem igrišču ali v sodni dvorani, kjer športniki kažejo svoje telesne sposobnosti in zdravje, odvetniki pa lepa oblačila in zmožnost hitrega razmišljanja. Na bolniški postelji se veliko bolj razodeva resnica o človeku, tudi moja. Bolezen razodene, kako zares nam je zdravje in z njim življenje podarjeno. To je dar, ki ni v naši moči upravljanja. Božični dogodek se razodeva v preprostosti, prav tako se naše življenje razodene v preprostosti bivanja, ko izrečemo svoj da.

Jezusovo rojstvo ni sentimentalna in sezonska otroška zgodba, ki bi jo varno shranili do naslednjega leta. Zgodba o Jezusovem rojstvu je resna in spreminja življenje. Ko sprejmem oseben odnos z Jezusom, da se On rodi v meni in da se jaz rodim v njegovi družini, potem moram tako kot Marija vedeti, da bo to učenčevstvo spremenilo moje življenje.

Celoten pogovor je bil objavljen v božični številki tednika Družina.