Nadaljevanje iz: Sandro Oblak: partizanski umori na Cerkljanskem in Idrijskem [3]

Pod naslovom Zapor v Planini nad Cerknim je cerkljanski zgodovinar Sandro Oblak v knjigi Z udarno pestjo (Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 2020, str. 125–127) opisal partizansko morišče nad Cerknim. »O zaporu v Planini nad Cerknim je veliko povedala priča (imenujmo jo D. G.), ki je med vojno preživljala otroška leta v tej cerkljanski vasi. Leta 1944, ko je imel 12 let, je v Planino prispela enota VDV. Njen štab se je nastanil v Čeplezu pri Markušu. V gozdičku nad kapelico sv. Barbare je bil italijanski vojaški bunker ter lesena baraka (ki je danes ni več). Širši prostor okoli stavb je bil ograjen z bodečo žico. V stavbe je VDV zaprla večje število zapornikov, okoli 150 po številu. V glavnem so bili to civilisti, osumljeni nasprotovanja partizanskem oblastem, kritiziranja, izdajstva in podobnih političnih deliktov. Zaporniki so bili doma v glavnem z Gorenjskega. V bunkerju je bilo tudi sodišče.«

Na čelo jim je kapljala voda ...

»Za 10 dni so v ta zapor zaprli tudi teto priče D. G. Hodila je namreč po sol in sladkor v Kopačnico, kjer je bilo okupirano ozemlje. Obtožena je bila, da je tja nosila tudi razno pošto.

V času zapora so partizani s teto priče D. G. ravnali lepo, vendar pa je videla, kako mučijo ostale zapornike. V nekem kotu stavbe, kjer je bil zapor, so imeli majhen prostor, kamor so jih privezali tako, da se niso mogli premikati. Na čelo jim je nato kapljala voda, dokler niso bili pripravljeni spregovoriti oz. priznati očitanih jim dejanj.

Med osebjem je bil tudi neki nemški zdravnik, ki je od Nemcev prebegnil k partizanom. Ker mu ti niso zaupali, in ker je znal tipkati, je opravljal nalogo zapisnikarja pri zaslišanjih. Ko je videl, kaj se dogaja med zaslišanji, je hotel s škarjami narediti samomor. Zabodel se je v srce, a škarje so bile prekratke, tako da je preživel. Njegova nadaljnja usoda ni znana.«

Morilska VOS ima v Cerknem še leta 2024 spominsko (slavilno) ploščo, čeprav ni počela nič drugega, kot uničevala Slovence. FOTO: Ivo Žajdela

Otroci so odkopali žensko roko

»Planinski otroci (med njimi tudi D. G.) so nekega dne od daleč videli neko žensko s širokim krilom, ki je nabirala drva. Sklepali so, da je to ena izmed zapornic. Čez nekaj časa je na tistem območju, kjer se je nahajala ženska, enkrat počilo. Ko so otroci kasneje šli iz radovednosti pogledat, kaj se je zgodilo, so opazili kup razkopane zemlje, na njem pa tista drva, ki jih je prej nabirala ženska. Ko so malce kopali po zemlji z vojaško lopato, so odkopali žensko roko. Ustrašili so se in odkopano hitro spet zakrili z zemljo.

Zaporniki so bili sicer v glavnem civilisti, vendar pa se D. G. spominja, da sta bila med njimi tudi dva Nemca, ki so ju partizani ujeli med Spodnjo Idrijo in Idrijo, ko sta hodila vasovat k dekletom. Ustavili so se pri domačiji Alberta Bevka iz Mrzlega Vrha, ki so mu povedali, da Nemca ženejo v Planino v zapor. Kasneje so ju ubili. Grobova naj bi bila še danes vidna in se nahajata levo od bunkerja, proti Očančevi domačiji.«

Grobišča nad Planino in Čeplezom

»V povojnem času je Jože Bajt, ki je bil med vojno funkcionar VDV ter očitno prisoten na tem območju, priči D. G. povedal, da so pred zadnjo nemško ofenzivo 45–50 zapornikov ubili kar v Planini nad bunkerjem (zaporom) v gozdu. Ležijo na ravnem delu v večjem skupnem grobu, ki je bil zamaskiran z listjem. Grob naj bi bil velik 2 x 4 m. Druge ujetnike naj bi skozi Cerkno peljali do Vrha Križa in jih tam ubili.

Zgodovinarju dr. Borisu Mlakarju je neki visoki funkcionar VOS-a pripovedoval, da so imeli nad Planino proti koncu vojne zaprtih 30 ljudi in da so bili kasneje vsi postreljeni. Nekaj kaznjencev naj bi bilo zaprtih v dveh italijanskih bunkerjih ter baraki. Pred nemško ofenzivo naj bi jih skozi Zakriž odgnali v Orehovsko grapo in jih ubili pri t. i. Šuštarjevem robu. Grob ni označen.«

Planina nad Cerknim, kjer je bilo partizansko morišče.

Žirovci: »Ubit nekje pri Cerknem od NOV«

»Ko so med zadnjo ofenzivo nemški vojaki zasedli Cerkljansko, so se naselili tudi po hišah v Planini in Čeplezu. Ko so preiskovali teren v bližini, so našli nekaj grobov z žrtvami umorov. Te so najprej odkopali, nato jih zopet zasuli. V okolici rudnika naj bi bila še dva skupinska grobova, kjer leži okrog deset zapornikov, ki jih je ubila Ozna. Streljanje v okolici so slišali tudi drugi domačini, po stenah bunkerja pa je bilo po vojni mogoče opaziti napise zaprtih ljudi.

Kot smo že omenili, naj bi večji del žrtev prihajal z Gorenjskega. Leta 1990 je v žirovskem občasniku izšel prispevek Alfonza Zajca z naslovom Vse žrtve druge svetovne vojne med Žirovci. Pri štirih žrtvah je zapisana opomba 'Ubit nekje pri Cerknem od NOV'. So bili likvidirani v Planini? Kdo ve?«

Kako je Viktor Grohar - Kosmati ubijal ljudi

Za konec naj iz knjige Sandra Oblaka Z udarno pestjo navedem še en primer (str. 135–136). Omenil je Viktorja Groharja, ki je bil očitno zadolžen, da je za svoje partizanske šefe ubijal ljudi. In to na kakšen način!

»V Novakih med ljudmi še tli spomin na partizanskega morilca, ki je nekaj časa opravljal službo intendanta za partizansko bolnico Franja, a je moral to opustiti, ker je bil podvržen pijači. Njegovo ime je bilo Viktor Grohar, doma pa je bil iz Podbrda /pri Sorici/. Kot prvi partizan je prišel z Gorenjske ter začel navezovati stike z aktivisti s tega območja. Njegovo partizansko ime je bilo Kosmati, in sicer zato, ker je nosil brado. Bil je večje rasti, za pasom pa je ves čas nosil sekirico ter pištolo. Že zaradi njegovega videza so se ga ljudje bali. Slovel je po umorih, ki naj bi jih opravljal kar s hladnim orožjem, večkrat pa so ga opazili, da hodi naokrog okrvavljen. Umorov pa ni opravljal na lastno pest, temveč po naročilu lokalnih aktivistov. Že 8. marca 1943 je ubil dva fanta, Štefana in Viktorja Bizjaka z domačije v Pasicah. Od njiju je bil eden gluhonem. Kasneje je pri neki domačiji v Novakih razlagal, 'da jih je s krampom in da sta imela trde glave'. Svojim žrtvam je Kosmati pogosto ukazal, naj se sklonijo in Irtu zavežejo čevelj, nakar naj bi jih on od zadaj mahnil s sekiro /izjava M. in J. P.; Čemažar, Novaki, Novačani ..., str. 96–98/.«

Najprej so ju že v hiši brutalno pretepli

O umoru dveh mladih pasiških fantih je pisal tudi Valentin Čemažar - Zdravko v knjigi Novaki, Novačani in vaznkaš skozi čas (samozaložba, Cerkno, 2009, str. 96). Poglejmo natančneje. Starši pobitih sinov Bizjak izvirajo iz Gorenjih Novakov 1, pri hiši v Pasicah: oče je bil iz Podbrda, mati Čertičarjeva iz Davče. Imela sta devet otrok, živeli so v hudi revščini. V tej družini sta bila dva mlada fanta, Štefan je bil slaboviden, mlajši Viktor je delal na kmetijah. Leta 1940 naj bi eden od sinov vaškega aktivista ukradel v gostilni večjo vsoto denarja, fanta sta to videla in povedala. Zaradi poštenega ravnanja fantov je s strani družine tatu proti družini v Pasicah nastalo veliko sovraštvo. Maščevanje je bilo kasneje glavni povod za zločinski uboj dveh nedolžnih fantov. V začetku junija 1943 se je na območju Podprviča nahajala četa partizanov z likvidatorjem Kosmatim in še z nekaj vaškimi terenci. V večernih urah so obkolili pasiško hišo, vanjo je vdrlo nekaj partizanov in brez napovedi vklenili oba omenjena fanta. Najprej so ju že v hiši brutalno pretepli, ju sezuli in bosa odgnali v temo. Ob tem so pobrali družini ves dostopni živež in vso opremo za pripravo hrane. Spotoma so iz hleva pri Brejcu vzeli in odgnali za vedno še vola.

Ko se je žrtev slonila, jo je mahnil od zadaj s sekiro

V jutranjih urah je vsa zbegana in v strahu prišla na Zg. Kurjevco pasiška mama prosit, če ji lahko odstopijo nekaj nujne opreme za kuhinjo in nekaj nujne hrane. Ker fantov naslednji dan ni bilo nazaj, je mati pri sosedu Brejcu spraševala, vendar drugega kot o ukradenem volu prejšnjega večera niso vedeli. Toda bratu gospodarja pri Brejcu, Nacetu, ni dalo miru, in je naslednji dan šel proti bližnjemu hribu Drnova na ogled, ker je domneval, da so se partizani umikali v to smer. Po ogledu terena ob vzhodni strani Drnove na vrh Janežajc, tik pred grebenov, imenovanim Pretovč, je v gozdu naleti na prvo truplo pasiškega fanta Viktorja. Ležalo je vidno na zemlji brez kakršnega koli kritja. Po temeljitem pregledu se je videlo, da na sebi ni imel nobene strelne rane, bili pa so vidni topi udarci določenega orodja. Ta najdba mu je dala slutiti, da se lahko tudi druga žrtev nahaja v bližini. Po kaki uri iskanja je našel tudi drugo žrtev, v enakem položaju in z enakimi znaki nasilja, bilo je na zahodni strani Drnove, na senožeti, last Jureža iz Labinj. Nace je nato odšel domov po orodje in oba pokopal na mestu najdbe.

»Po pripovedovanju nekaterih partizanov čete, ki so bili na kraju dogodka, je morilec pred dokončnim gnusnim dejanjem ukazal žrtvi, naj mu zaveže čevelj, ob tem, ko se je žrtev slonila, ga je mahnil od zadaj s sekiro. Po vojni sem večkrat slišal pripovedovati, kako je Kosmati vsakemu posebej ukazal njemu zavezati čevelj, on pa naj bi ga ob tem mahnil za vrat s sekiro, in ju na ta način likvidiral.«

Novaki, hiša pod Pasicami sameva. VIR: Valentin Čemažar, Novaki, Novačani in vaznkaš skozi čas, samozaložba, Cerkno, 2009, str. 97.

Po hišah se je pojavljal kar z okrvavljenimi rokami

Valentin Čemažar je o Kosmatem še dodal (str. 98): »Naj še v nekaj povedih opišem že večkrat omenjenega likvidatorja Kosmatega. Kosmati naj bi bilo vojaško ime, to pa zato, ker naj bi nosil kosmato brado. Rojstno ime je bilo Viktor, pisal pa se je Grohar. Doma je bil iz Podbrda, pred vojno naj bi opravljal službo mesarja. Bil naj bi prvi partizan, ki je prišel v času vojne z gorenjske strani in začel navezovati stike z aktivisti iz tega območja. Bil je mož velike rasti, stalno kosmat, s pištolo in sekirco za pasom. Že sam pogled nanj je bil zastrašujoč, kamor je prišel, so se ga ljudje bali, noben se mu ni upal ničesar reči. Menda je zelo užival ob likvidacijah, najraje naj bi to delo opravljal ročno, po delu niti ni umival rok, saj se je po hišah pojavljal kar z okrvavljenimi rokami. K temu je treba dodati, da na svojo roko ni delal likvidacij, samo po naročilu vodstva domačih aktivistov, kjer se je nahajal.«

Ni delal drugega kot jedel in pobijal

Naj temu Oblakovemu zapisu o Kosmatem dodam še nekaj podatkov iz drugih virov. J. P. je povedal: »Kosmati je bil Viktor Grohar iz Podbrda. Med vojno je bil v okolici naše hiše. Ni delal drugega kot jedel in pobijal. Po vojni je izjavil Mravljevomu Mihu, da mu je žal samo to, da je pobil toliko otrok. Med vojno se je večinoma držal v okolici Davče, Martinj Vrha, okrog Hrvata (domačija pred Davčo). Mladina je imela večkrat sestanke pri Mravljevih. Gospodar je bil Miha. Prišel je v hišo in vsakemu pod nos pomolil pištolo, pravzaprav jo je vsakemu nameril v glavo. Nekoč je bil pri Graparju, ko so šli mimo Nemci. Stal je na 'ispi' (izba, manjša soba) in meril s pištolo. Niso ga dobili. Leta 1944 mu je oče gnal v grapo enega koštruna, da ga je zaklal in jedel. Enkrat so mu dali celega teleta. Bali smo se ga.«

Zamahnil je in glava obsojenca je šla na dvoje

F. F. je povedal: »Viktor Grohar (1911–1987) si je sam dal vzdevek Kosmati. Po vojni je bil poročen in oče dveh otrok. Zavedal se je svoje krutosti. Oče je bil Tomaž, tudi mesar. Imeli so gostilno v Podbrdu. Njegov oče je bil zelo zagrizen komunist in zato tudi zaprt. Oče je nosil knjige v staro Jugoslavijo. Živeli so pod italijansko oblastjo. Viktor je bil močan. Nekoč je zelo pretepel dva Italijana, da sta komaj preživela. Pribežal je v Jugoslavijo. Bil je mesar, izučil se je v Železnikih, pri Popču – Košmelju. Tri leta se je zadrževal pri nas. Med vojno se je zadrževal okoli Blegoša, Cerknega, Novakov. Nikoli ni bil v brigadi. Ljudje so ga 'porabili' za uboje po naročilu. Kosmati se je pojavil v hiši, pokadil cigareto, vrgel ogorek na tla in žrtvi dejal naj ga pobere. Ni bilo nujno, da si kaj storil, če komu kdo ni bil po volji, ga je poklical. Večkrat je ležal na peči, če je bila nemška patrola, se ni umaknil. Bil je dvojni. Po vojni je bil pijanček. Grizla ga je vest, posebno zaradi uboja otrok. To je sam povedal. Bil je silak. Nabojev je bilo v partizanih škoda. Zamahnil je in glava obsojenca je šla na dvoje. Partiji so se morali dokazovat, kaj so naredili, da so si pridobili točke.«

Arhivski dokument o zločinih Viktorja Groharja - Kosmatega. O tem, kako je Kosmati ubijal »izdajalca« Antona Prezlja iz Davče. Iz Gorenjskega odreda so ga za umor izročili »tov. Kosmatitu da ga mora likvidirati udaril ga je že z rovco po glavi pa ga je premalo, da mu je ušel. To je bilo marca 1943 sedaj pa je na Koroškem«. To sporočilo je polpismeni oznovec »Krajevni kontrolor Mesec« 1. avgusta 1944 pisal »Okrajnemu oddelku Sorica«. VIR: AS 1931, RSNZ SRS, t. e. 650, mapa 301-38, Ozna Okraj Selca

Z rovnico je Šuštarjevega Toneta udaril po glavi

A. A. je povedala: »Viktor, sin mesarja Tomaža, ki je tudi sam bil mesar; imel je partizansko ime 'Kosmati', ker je bil zelo poraščen. Sam se je hvalil, da je z rovnico (motiko) Šoštarjevega Toneta udaril po glavi. Hvalil se je, da tudi 700 kg težak vol ne bi preživel. Toda Tone je preživel. Pravil je, da je molil k angelu varuhu, da ga ne bi našli. Bil je skrit pod skalo, ko so ga iskali. Slišal je Kosmatega, ki je rekel: 'Ne more preživeti, ker sem ga tako udaril. Moramo ga najti'. Zjutraj je Tone prišel domov, mama ga je peljala v Sorico na žandarmerijo, od tam so ga poslali v Nemčijo. Po vojni je živel na Bledu. Kosmati je bil grozen. Dva mlada fanta je v Novakih ubil s furlanko (sekirico). Bali smo se ga. Ljudje so rekli: Kosmati gre.«

Tone je videl senco, ko je Kosmati dvignil roke

M. P. je povedal: »Ob uboju dveh partizanov, ki sta šla k vaščanom v vas po hrano in se najedla, se je Tone, ki je bil nasilno mobiliziran, postavil zanju. Omenjeni je želel postati duhovnik, bil je nasilno mobiliziran. Že tako so ga pazili in imeli za vohuna. Vedel je, da so ga obsodili na smrt. Poslali so ga v obravnavo višjim, v svarilo in ustrahovanje drugim. Povedal je, ko sta stopala po poti, je Kosmati šel za njim. Oblečen je bil v pelerino, pod njo je imel orodje. Tone je videl senco, ko je dvignil roke. Žrtev se je spodtaknila, padla in ni vedela ničesar več. Ko se je zavedel, se je izvlekel in rešil.«

Konec

Lažnivi »borčevski« spomenik nad Cerknim 50 ubitim 27. januarja 1944 v Cerknem. FOTO: Ivo Žajdela

1/12