Nadaljevanje iz: Sandro Oblak: partizanski umori na Cerkljanskem in Idrijskem [2]

Poglejmo naprej umor Ivana Novaka iz Idrška, ki ga je zgodovinar Sandro Oblak rekonstruiral po različnih virih (Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 2020, str. 108–111). »Ker so se politične razmere po mnenju partizanskih oblasti proti koncu leta 1943 na Ledinskem /Ledine med Spodnjo Idrijo in Žirmi/ precej poslabšale, saj naj bi se povečal vpliv domobrancev, domačini pa naj bi se začeli partizanov celo bati, se je načelnik okrožne komisije VOS odločil tja poslati eno izmed dveh čet bataljona VS OK VOS za idrijsko okrožje. Informacije o 'slabem političnem položaju' na Ledinski planoti niso bile resnične, saj se je pokazalo, da so ljudje miroljubni in dobrohotni ter da ni razloga za ostre varnostne ukrepe.«

Najprej je morilska skupina Vinka Kosovela umorila Stanislava Cigoja

»Četa se je najprej nastanila na Idršku pri Gnezdu (pri Pepci Seljak), na novoletni dan pa se je preselila v Mrzli Vrh k Lamatu (pri Francu Buhu), kjer so zaprosili za eno sobo. Glavno besedo pri četi je imel Vinko Kosovel, ki je bil obenem tudi komandant bataljona VS idrijskega VOS. Kosovel si je malo pred tem že pridobil določen sloves s samovoljnimi umori v okolici domačih krajev v Vipavski dolini, ki jih njegovi nadrejeni (PK VOS) niso odobrili /Vinko Kosovel je s svojo skupino vosovskih morilcev na domu v Malovšah pri Selu pri Ajdovščini ugrabil Stanislava Cigoja in ga 14. decembra 1943 po hudem mučenju umoril pri Stomažu/.

Samovoljnih akcij se je kmalu lotil tudi na Ledinskem in bližnjem Žirovskem. Na novoletni večer je s svojo četo odšel v Žiri na domačijo Janeza Koširja, ki se je umaknil k domobrancem, in izvedel rekvizicijo. Z uplenjenim materialom so vosovci pri Lamatu priredili gostijo. S pomočjo podpornikov med nekaterimi lokalnimi terenskimi delavci so v naslednjih dneh, ko jim je pač pošla hrana, izvedli še več podobnih samovoljnih rekvizicij /natančneje: roparskih pohodov/.«

Levo Vinko Kosovel, komandant Idrijskega bataljona VOS, ki je na zverinski način moril civiliste.

Kosovelova ugrabitev in mučenje Ivana Novaka iz Idrška

»2. januarja 1944 je Kosovelova druščina prišla na domačijo Ivana Novaka v Idršek ter ga vpričo žene in majhnih otrok ugrabila in odgnala na Mrzli Vrh k Lamatu. Tam so ga ves dan zasliševali, zvečer pa 'zaradi pomanjkanja dokazov' spustili domov. Za aretiranca so namreč med domačini zbirali podpise. Manjkal je namreč tretji podpis tožitelja, ki bi zapečatil Novakovo usodo.

Naslednjega dne jim je uspelo dobiti tudi tretji podpis, zato so Novaka zgodaj zjutraj zopet prišli aretirat in ga odgnali k Lamatu. Začelo se je zasliševanje in pretepanje, pri čemer je prednjačil Kosovel. Kakor so pripovedovali domači, so bila tla rdeča od Novakove krvi. Gospodar Franc Buh je čez čas vlomil v sobo, kjer je bil zaprt Novak, in ga vprašal, če je res izdajalec in če je tako, naj ga kar ubijejo. Novak je odgovoril, da ni izdajalec, in pri tem jokal. Ves čas je trdil, da je nedolžen. Kljub temu so ga 'obsodili' na smrt. Buhovim so zasliševalci nato dejali, da ga bodo poslali v Cerkno v delavski bataljon.

Zvečer se je eden izmed varnostnikov, Jože R. po imenu, na pragu zadnjega vhoda ustrelil s pištolo. Verjetno ga je prizadelo surovo ravnanje z ujetnikom, morebiti tudi strah, da bo moral ravno on ubiti Novaka. Takrat je Franc Buh Kosovelu dejal, da je nad nami še Nekdo, ki nam bo sodil in da to ni on. Kosovel je tedaj postal nasilen in vanj naperil brzostrelko. Buha je hotel ustreliti, a so vmes skočili drugi in ga zadržali.«

3. januarja 1944 so komunistični »varnostniki« vosovci na Mrzlem Vrhu (med Žirmi in Spodnjo Idrijo) po hudem mučenju umorili kmeta Ivana Novaka iz Idrška. VIR: knjiga Sandra Oblaka

Vosovci so po umoru domačijo še izropali

»Po tem tragičnem dogodku so Novaka odgnali v gozd in ga tam ubili. Buhovi so vedeli, kaj se je zgodilo z Novakom, saj je za njim ostal nahrbtnik. Naslednjega dne so v snegu videli tudi krvave madeže. Franc Buh je našel Novakovo truplo z obrazom obrnjenim v sneg in le malo pokrito z vejami, zato ga je pokopal. Truplo varnostnika Jožeta R. so 4. januarja 1944 zvečer prepeljali na ledinsko pokopališče in ga tam pokopali.

Čez nekaj dni so vosovci zopet prišli v Idršek k Novakovim in jim prinesli pismo, ki naj bi ga napisal njihov oče oz. mož, češ da naj partizanom izročijo usnjeno jakno in druga oblačila, ker odhaja v delavski bataljon. (Pismo je verjetno res napisal, ko je bil še živ.) Novakova jim je dala še nekaj hrane, sami pa so si 'postregli' še s prašičem, žganjem ter vinom.

Varnostniki s Kosovelom na čelu so se 6. januarja 1944 od Lamatovih preselili na sosednjo domačijo k Lebanu. Ob tem so Buhovim zabičali, da ne smejo nikomur nič povedati. Pri tem so jim zagrozili s smrtjo. Buhovi so bili zato tako prestrašeni, da so molčali tudi potem, ko so o Novaku že spregovorili drugi.«

Domačija pri Buhu na Mrzlem Vrhu, kjer so se nasilno nastanili vosovci Vinka Kosovela, v njej hudo mučili Ivana Novak in ga nato blizu domačije umorili. VIR: knjiga Sandra Oblaka

Novakova žena je začela iskati umorjenega moža

»Ko je Novakova začela iskati svojega moža, se je obrnila tudi na lokalne terenske delavce (npr. na partizanko z ilegalnim imenom Klara), a ji niso nič povedali. Eno izmed kasnejših partizanskih poročil pravi, da je morilce, ki so gnali Novaka, opazil neki okoliški kmet, ki jim je sledil. 'Ugotovil je, da so ga naši obsodili in sodbo izvršili, vendar ni znal povedati kje. Ko so začeli na Ledinsko večkrat prihajati domobranci, je pa šel do njih in jim povedal, da so partizani Novaka ubili in ga pokopali v nekem grmovju. Novakova žena je potem šla do okrajne sekretarke in ji rekla, naj ji pove, kje je pokopan njen mož, da ga bo lahko prekopala na pokopališče. Tega ji sekretarka ni znala povedati, pa verjetno ji tudi ne bi, saj so bili nekaj dni prej pri Novakovi domobranci. Takrat je jokala in so ji rekli, nič ne de, tvojega moža bomo že mi maščevali. Sekretarka se tako sedaj boji, da bodo domobranci prišli iskat njo.'« Vir: AS 1931, t. e. 631, a. e. 3 (Okrožni obveščevalni oddelek), Tedensko poročilo za obveščevalni oddelek pri ONZ z dne 31. 5. 1944. »Kasneje je Novakova le izvedela, da so njenega moža ubili v bližini Buhovih.«

Domačija umorjenega Ivana Novaka v Idršku nad Žirmi, ki so ga kruto umorili vosovci. VIR: knjiga Sandra Oblaka

Zločinec je postal glavni partijski šef v domačih krajih

»Na tem mestu se postavlja vprašanje, kdo in zakaj je dal Novaka ubiti. Novaku predhodna partizanska poročila niso očitala ničesar. Bil je celo njihov sodelavec, saj jim je kot lesni trgovec dajal les.« Vir: Anton Kosovel, Zločin brez kazni, Ljubljana, 2003, str. 110–119.

»Očitno je postal žrtev osebnih zamer in intrig, verjetno je s prstom nanj pokazal kdo izmed ledinskih terenskih delavcev oz. aktivistov OF. Kosovelu in njegovim varnostnikom zato ni bilo težko najti treh podpisnikov za smrtno 'obsodbo'. Za Kosovela so bili ti podpisi dovolj tehten 'dokaz', da lahko ubije Novaka. Šele po smrti so se o Novaku začele pojavljati govorice, češ da je bil izdajalec. A verjetno so jih sprožali ravno tisti, ki so bili sokrivi njegove smrti.

Kmalu po umoru Ivana Novaka je vosovsko vodstvo Kosovela aretiralo in ga zaradi samopašniškega obnašanja na Vipavskem in Ledinskem obsodilo na smrt. Ko so ga vodili na usmrtitev, je pobegnil in se do konca vojne skrival doma na Vipavskem. Povojne oblasti so ga 'rehabilitirale' in postal je celo glavni partijski šef v domačih krajih. Anton Kosovel, Vinkov bratranec in avtor knjige, ki opisuje umor Ivana Novaka in tudi druge umore po Vipavskem, med njimi umor svojega strica /Stanislava Cigoja/, je v začetku 90. let vložil proti Vinku Kosovelu obtožnico. Začel se je proces, ki je trajal do leta 1998. Zaključil se je z oprostilno sodbo za Vinka Kosovela, ki je nato leta 2000 umrl /Ivo Žajdela, Zločin brez kazni, Demokracija, 8. 1. 2004/.«

Borci Idrijskega bataljona VOS, drugi z leve sedi Vinko Kosovel, četrti Emil Bavčar - Rajko. Morili so civiliste.

Partizanski umor treh deklet iz Lom pri Črnem Vrhu

Sandro Oblak je nadaljeval s prikazom umora treh deklet (Marija in Katarina Čuk ter Frančiška Ozbič) iz Lom pri Črnem Vrhu nad Idrijo (str. 111–113): »Številčna revna kmečka družina Čuk iz Lom, p. d. Šoštarjevi, pri Črnem Vrhu nad Idrijo je, če je hotela preživeti, morala nositi mlet žito v Hotedršico, kjer je bila domobranska postojanka. Prej so žito nosili v mline, ki so se nahajali v Zali. Ko pa so partizani zaminirali cesto med Godovičem in Idrijo in so Nemci požgali vse tri mline, to ni bilo več mogoče.

Žito so v Hotedršico v glavnem prenašale ženske, ker je bila pot zanje bolj varna (večkrat se je zgodilo, da so partizani žito zaplenili). Tako sta ga nosili tudi Čukovi dekleti Katarina in Marija. Ko sta v Hotedršici čakali, da bo zmleto, sta se oglasili tudi pri tamkajšnjem župniku, ki so ga partizani imeli za svojega nasprotnika. Po pripovedovanju Mateja, brata Čukovih deklet, je ena izmed partizanskih aktivistk iz Zadloga dekletoma naročila, naj iz Hotedršice prineseta molitvenike (ki naj bi jih dobili pri župniku). Tako naj bi VOS dobil razlog za postopanje proti Katarini in Mariji Čuk. Dekleti sta bili tudi kritični do partizanskega ravnanja, ko so se 23. decembra 1943 spopadli z Nemci /na Vodicah/ na Javorniku. Takrat so Nemci ubili 47 partizanov /v knjigi Gradnikova brigada, str. 274, so zapisali, da 42; v knjigi Prešernova brigada, str. 233, pa, da so jih ubili 65/, ujeli so jih sedemnajst.«

Vosovci Vinka Kosovela so 22-letno Marijo Čuk iz vasi Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo umorili v Curkovem gozdu na pobočju Male Gore nad Zadlogom 31. januarja 1944.

»Tov. Maks« (Miro Perc) je ukazal tri dekleta ubiti

»5. januarja 1944 je prišel v Lome že omenjeni Vinko Kosovel s svojimi varnostniki in po domačih hišah ugrabil tri dekleta: Marijo in Katarino Čuk ter Frančiško Ozbič. Odgnali so jih v Zadlog na domačijo k Tomincu, kjer je imela črnovrška četa VOS svoj štab, nato so jih poslali naprej na štab PK VOS v Gorenjo Trebušo. Tam so jih zasliševali, a niso izvedeli nič tehtnega oz. obtežilnega. 16. januarja so dekleta prignali nazaj v Zadlog. Tam so jih še vedno zadrževali, a so bile, kakor se je spominjala gospodinja pri Tomincu, pod blagim nadzorstvom. Uporabljali so jih za gospodinjska dela (kuhanje, pranje itd.). Priprte so bile v enem izmed hišnih prostorov, kamor jih je Jože, oče Marije in Katarine Čuk, prišel obiskat. Njunemu bratu pa so partizani rekli, da bodo že prišle domov. Med tem časom so na sedežu črnovrške čete VOS iskali obremenilne informacije za dekleta. 28. januarja je komandant bataljona VOS za idrijsko okrožje (tovariš Dušan) pisal tov. Maksu na PK VOS v zvezi z dekleti. Naštel mu je njihova 'zločinska dejanja' (prenašanje pošte za domobrance, razdeljevanje domobranskega časopisa itd.) brez navajanja podrobnosti in datumov, zapisal pa je tudi: 'Nekoč so v Črnem Vrhu pred cerkvijo govorile, da toliko bodo že napravili belogardisti, da bodo pobili vse komuniste ter podobno. Ljudje se jih vsi boje ter pravijo, da se ne smejo pustiti na svobodo. Upam, da so podatki dovolj jasni, da se ženske napravi neškodljive. Čakam tvojega potrdila.' Tov. Maks iz PK VOS s svojim 'potrdilom' ni zamujal, saj je čez dva dni prišel odgovor: 'Radi onih treh žensk: po vaših podatkih zaslužijo najstrožjo kazen. Izvršite to čimprej.'«

Vosovci Vinka Kosovela so 20-letno Katarino Čuk iz vasi Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo umorili v Curkovem gozdu na pobočju Male Gore nad Zadlogom 31. januarja 1944.

Umorjena dekleta so šla delat na Dolenjsko

»Naslednji dan, 31. januarja 1944 zvečer, so varnostniki dekleta odgnali proti pobočju Male Gore in jih ustrelili v Curkovem gozdu. Tik preden so dekleta ubili, je stara mati sester Čuk pogledala skozi okno domačije v smer približno proti mestu umora in slišala pok ter videla plamen strelnega orožja. Obšla jo je zla slutnja. Čez dva dni je šla pogledat na tisto mesto, vendar po dolgem iskanju ni nič našla, saj ni iskala na pravem mestu.

Partizani so med ljudmi razširili vest, da so šle dekleta delat na Dolenjsko. A spomladi je gozdar Zajc naletel na plitek grob, ki so ga razkopale lisice. S sosedom sta ga nato poglobila in vanj zopet položila ostanke treh deklet. Našla sta tudi Katarinino verižico ter prstan, ki sta ju izročila župniku Ivanu Kobalu, on pa Jožetu, očetu deklet. Tragični dogodek ga je tako prizadel, da je za nekaj časa zelo zbolel. V povojnem času je vse do smrti hodil na grob deklet v gozdu, saj ni bilo mogoče, da bi dekleta pokopali na domačem pokopališču.«

Vosovci Vinka Kosovela so 32-letno Frančiško Ozbič iz vasi Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo umorili v Curkovem gozdu na pobočju Male Gore nad Zadlogom 31. januarja 1944.

Umorjena dekleta so na Dolenjskem delala še po letu 1990

»Prekop so opravili šele po letu 1990. Očeta Frančiške Ozbič so še v vojnem času nameravali ravno tako ubiti. Ko so ga imeli partizani zaprtega na Vojskem, mu je stražar z imenom Janez (priimek neznan) rešil življenje, tako da mu je rekel, naj zbeži v Idrijo, sam pa je obvestil soborce, češ da je pobegnil, ampak v drugo smer.« Vir: AS 1931, t. e. 631, a. e. 2 (Bataljon VS za idrijsko okrožje), Poročilo bataljona VS za idrijsko okrožje tov. Maksu pri PK VOS z dne 28. 1. in 31. 1. 1944; Pobitim v spomin (ur. Jožko Kragelj), Gorica, 2003, str. 28, 29; Anton Kosovel, Ljubljana, 2003, Zločin brez kazni, str. 119–121; Izjava Anica Čuk; Spomini Rudolf; 1. del; Spomini Gašperja Rudolfa, 2. del, oddaja Pričevalci na RTV SLO, 14. 1. 2020, videoposnetek (https://4d.rtvslo.si/arhiv/pricevalci/174664659).

Partizanski umor Ivana Podobnika iz Vrsnika

Tretji Oblakov opis partizanskega umora (str. 114–115): »Zgodbo o Ivanu Podobniku je povedal njegov istoimenski sin. Podobnikovi so bili v vojnem času številna družina s kar 12 otroki, a brez matere, ki je umrla pred vojno. Vasica Gorenji Vrsnik jugozahodno od Žirov je bila od kapitulacije Italije del t. i. 'svobodnega' ozemlja, kar je pomenilo to, da so ponoči v vas prihajali partizani, podnevi pa domobranci z Gor, Veharš, redkeje pa iz Rovt. Domačini so se obojih bali. Občasno so gor zašli tudi Nemci. Partizani so na Vrsnik v glavnem prihajali po hrano. Prvič so k Podobnikovim prišli že pred razpadom Italije. Takrat so od hiše odnesli večino hrane. Čez kako leto so prišli še enkrat, zato so Podobnikovi začeli hrano skrivati. V vasi se je začel čutiti razkol med največjimi podporniki partizanov (ki so bili v glavnem bajtarji) in ostalimi. 'Propaganda je trdila, da po vojni kmetov ne bo več, do bodo razdelili zemljo vsem enako. Med ljudmi so bili tudi stari neporavnani računi. V vojnem času so se nasprotja še zaostrila in posamezniki so se le s težavo obvladovali. Vsak se je opredelil za svojo stran in skušal poravnati račune iz preteklosti.'« Vir: Jože Dežman, Moč preživetja. Sprava z umorjenimi starši (Celovec–Ljubljana–Dunaj, 2004, str. 178–184).

Cerkno so Nemci večkrat bombardirali in ga zelo uničili – zaradi partizanjenja. Tako so sodelovali pri uničevanju Slovencev. Uničili so tudi župnijsko cerkev sv. Ane.

Lažno se je izdajal za domobranca

»Poleti 1944 partizanskih enot ni bilo na Vrsniku, so pa začeli gor pogosto zahajati vosovci iz Žirov. Nekega dne je prišel v hišo Podobnikovih eden izmed njih z imenom Lojze, ki si je nadel kapo z domobransko oznako. Gospodarju Ivanu je očital, da imajo zvezo s partizani. Podobnik, ki Lojzeta očitno ni poznal, je nasedel ter se začel pridušati, da so mu vse pobrali in da s takšnimi barabami noče zveze. Ta Podobnikov odgovor je bil voda na mlin za tiste, ki so začeli pripravljati njegov umor.

Domobranci, ki so zahajali na Vrsnik, so se večkrat ustavili tudi pri Podobnikovih, saj so imeli med njimi nekaj sorodnikov. Konec julija 1944 je domobranska patrulja zajela partizanskega terenskega delavca, p. d. Birta. Zvezanega so odgnali z Vrsnika, čez nekaj dni pa so ga našli mrtvega v Črni (dolina s potokom Črna). Domači so ga pripeljali domov ter pokopali.«

Z naperjenim orožjem so se morilci vrgli na Ivana

»Po tem tragičnem dogodku so začeli nekateri sovaščani Podobnikove obtoževati, da so krivi za Birtovo smrt. S smrtjo ti niso imeli nič, le med domobranci, ki so Birta ubili, so bili njihovi sorodniki. A Birtovi sorodniki in prijatelji so se sklenili maščevati. Nekega avgustovskega dne, ko je s sinom Ivanom mlajšim na njivi spravljal snope požetega ovsa, sta pred Podobnika stopila dva partizana in zahtevala, naj gre z njima. Odgovoril jima je, naj se vrneta zvečer, saj ima veliko dela. Ko se je obrnil in hotel oditi, je predenj vstopil vosovec Lojze z brzostrelko. Z naperjenim orožjem so se vrgli na Ivana st., njegov sin pa je zbežal in kričal, da so partizani prišli po očeta. Kasneje je izvedel, da si je z begom rešil življenje, saj je vosovec dejal, da 'bi tudi mulca, a je pobegnil!'«

Morilec je bil po vojni ugleden državljan v Žireh

»Podobnika so kasneje našli mrtvega ob hlevu. Ustrelili so ga v tilnik. Ob truplu je ležala vrv, ki se uporablja za povezavo sena na vozu. Konj je bil vprežen v zapravljivček. Očitno so hoteli morilci Podobnika zvezati in odpeljati. Umor je od daleč opazoval tudi eden izmed sovaščanov, ki je kasneje povedal, da z gotovostjo lahko reče, da je očeta ustrelil vosovec Lojze. Morilec je bil po vojni ugleden državljan ter pomemben sodelavec zaposlenih v žirovski tovarni Alpina.« Vir: Jože Dežman (Moč preživetja. Sprava z umorjenimi starši, Celovec–Ljubljana–Dunaj, 2004, str. 178–184).

 Konec v: Sandro Oblak: partizanski umori na Cerkljanskem in Idrijskem [4]

1/10