V 4. nadaljevanju o partizanskem zločinu v Cerknem oziroma na Lajšah 3. februarja 1944 sem omenil, da je bil v Sloveniji med vojno na eni strani okupator s svojimi interesi, na drugi pa komunisti, ki so s svojimi paravojskami povzročali nepopisne spirale nasilja. Ti niso dopustili nobene avtonomije, njihov totalitarizem je bil ves čas izjemno dosleden in nasilen. V Cerknem oziroma na Lajšah komunisti niso umorili samo štirinajst domačinov, ki sem jih omenjal do zdaj, ampak na širšem območju zelo veliko.

Še vedno lahko koga slišimo, da je bilo na Primorskem med vojno »drugače« in da je bila spirala nasilja med enimi in drugimi »na Kranjskem«. Na Primorskem da so »zaradi specifike«, ker so bili dvajset let podvrženi fašističnemu raznarodovanju, »vsi« podpirali partizanstvo oziroma »narodnoosvobodilni boj«. Danes je s pomočjo literature, ki je izšla v zadnjem obdobju (na nekatero pa še vedno čakamo) povsem jasno, da se partizanska in »osvobodilna« Primorska glede komunističnega nasilja ni dosti razlikovala od ostale Slovenije. Tudi na Primorskem je bilo komunistično-partizanskega nasilja nepopisno veliko.

Cerkljanski zgodovinar Sandro Oblak.

Sandro Oblak je zbral podatke o komunistično-partizanskem nasilju

Za veliko tega nasilja smo vedeli že dolgo. Pred leti pa je mladi cerkljanski zgodovinar Sandro Oblak skrbno zbral podatke o komunistično-partizanskem nasilju za širše območje Cerkljanskega in Idrijskega ter jih objavil v knjigi Z udarno pestjo (Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 2020). Ker se o tem nasilju ve malo, naj ga nekaj (vsega ni mogoče, ker knjiga obsega 286 strani) v nadaljevanju povzamem iz te njegove odlične knjige.

Podatke o partizanskih umorih na Cerkljanskem in Idrijskem je Oblak zbiral po različnih virih, največkrat arhivskih in ustnih. Razporedil jih je po približnem kronološkem zaporedju, dodal pa še tiste, ki jih ni mogel časovno umestiti. Za nekatere umore je podatkov več, za druge manj, o tretjih pa je znan komaj kakšen namig (str. 131).

Umor Ignacija in Rozino Rejec iz Srednje Kanomlje

V nadaljevanju bom navajal iz njegove knjige. Nekateri umori »so se zgodili« pred septembrom 1943. Takšen je primer Ivana Klavžarja iz Lomov, po poklicu gozdarja, ki je bil ena izmed prvih parti­zanskih žrtev na planoti Črnega Vrha nad Idrijo. Partizani so ga ubili 2. novembra 1942 (vir: Smrtne žrtve med prebivalstvom, Spomini Gašper Rudolf, 1. del). Morilci so hoteli po njegovem umoru ubiti še njegovo ženo, ki se je z majhnim otrokom zatekla na eno izmed sosednjih kmetij.

Ignacija in Rozino Rejec iz Srednje Kanomlje so partizani ubili v gozdu v bližini Žerovčka (Idrijske Krnice) 26. decembra 1942. Njuni trupli so našli manj kot pol leta kasneje. 26. maja 1943. Vir: Arhiv župnije Spodnja Idrija, Mrliška knjiga od leta 1918 – zvezek VII; mapa Vojna škoda (l. in 2. svetovna vojna), Seznam vojakov, ujetnikov, internirancev, padlih, ustreljenih, sežganih, vdovcev in vdov zaradi vojne.

Antona Rejca so partizani 14. februarja 1943 ubili v Šebreljskem Vrhu. Do leta 1928 je bil župan občine Šebrelje.

Umor župan občine Šebrelje Antona Rejca

17. januarja l 943 so ubili italijanskega zaupnika Slavka Saurina iz Idrije (vir: Gradivo za zgodovino OF, str. 118–121).

Antona Rejca so partizani 14. februarja 1943 ubili v Šebreljskem Vrhu. Do leta 1928 je bil župan šebreljske občine (vir: Pobitim v spomin, str. 8, 9; Izjava Makuc).

Antona Jazbarja iz Idrije so ubili 8. aprila 1943. Vir. Arhiv župnije Idrija, Družinska knjiga gostačev »H« (1900).

Partizani so 10. julija 1943 ustrelili Rozalijo Špik z Bukovega nad Hudajužno nad Baško grapo (po domače Pušnikova). Vir. ZAL IDR 113 (KLO Bukovo), t. e. 1, a. e. 11 (Dopisi 1946), Dopis KNOO Bukovo Komisiji za upravo narodne imovine za okraja Idrija-Cerkno z dne 26. 2. 1946.

Leta 1943 so v Beli ubili Franca Erja­vca iz Spodnje Kanomlje. Vir: Seznam vojakov, ujetnikov ...; Arhiv župnije Spodnja Idrija, Družinska matična knjiga za Spodnjo, Srednjo in Zgornjo Kanomljo, Krnice, Čekovnik in Masore.

Napolnjeni partizanski »zapori« v Cerknem po kapitulaciji Italije

O prvih partizanskih umorih po kapitulaciji Italije na Cerkljanskem je Sandru Oblaku pripovedoval Jože Bavcon ml., sin rešenca iz komunističnega brezna smrti na Lajšah nad Cerknim Josipa Bavcona (str. 132–133). Kot prvi je bil občinski tajnik Angelo Rozzini, ubili so ga 25. septembra 1944 (Smrtne žrtve med prebivalstvom; Slovenec, 11. 12. 1943; Domoljub, 15. 12. 1943), »ki je bil fašist, a do domačinov dober. Z njim je padel Rozalin Tonček, uradnik na občini, ki so ga dolžili požiga Brc (dela Cerknega) leta 1935. Zapornike, ki so jih partizani aretirali takoj po kapitulaciji Italije, so zapirali v klet stare občinske stavbe, nato tudi v stavbo bivše financarske postaje (današnji muzej). Med zaporniki je bil tudi Tine Kavčič – Juškav, ki pa je med nemškim bombardiranjem Cerknega pobegnil iz zapora, ker so se vrata zapora zaradi zračnega pritiska, ki ga je povzročila eksplozija bombe, odprla. Nekaj časa se je skrival, a pozneje ga niso več zaprli. Drugi člani družine Kavčič – Pavla, Berta in Enči (Franc) in oba starša – so bili ravno tako nekaj časa zaprti.« Bavcon se je spominjal, da je zapornikom v kleti pod nekdanjo občinsko stavbo, vedno ko je šel mimo, skozi okno dal nekaj hrane.

Umor sester Moškat in zakoncev Kenda

2. oktobra 1943 so po partizanskem mitingu v Cerknem aretirali sestri Slavko in Viktorijo Moškat (Karenajsovi), ki sta upravljali kavarno, skupaj z njima pa še zakonca Gabrijela in Ano Kenda (Landorjeva). Bavcon se je spominjal: »Videl sem kamion, na katerem so imeli aretirane. Ko sem šel malce naprej, je nekaj zaropotalo in zaslišal sem vpitje. Ko sem se ozrl nazaj, sem videl, da so na kamion zraven aretirancev vrgli lopate in krampe. Tekel sem domov in ko sem prišel tja, sem videl, da mati joka. 'Videla sem, ko so jih odpeljali,' je rekla. Pod Italijo so v kavarno Moškatovih zahajali italijanski oficirji in ena izmed deklet naj bi bila z enim izmed njih v zvezi. Česa drugega ju niso mogli obtožiti. Celo nasprotno: ena od deklet je ho­dila v kasarno, ko so financarji koga ujeli in so rabili tolmača pri zasliševanju. Nekoč je Bavconovim pripovedovala, da, ko so koga ujeli in je povedal preveč po pravici, je raje obrnila besede, 'češ da ga ne bi na mestu ustrelili'. Na ta način jih je dosti rešila. Tudi Kenda je bil italijanski uradnik. Bil je vpisan v fašistično stranko, a zgolj zato, da je lahko imel službo.« Vir: Slovenec, 11. 12. 1943; Domoljub, 15. 12. 1943.

Po pisanju Slovenca in Domoljuba naj bi pred umorom partizani aretiranim odbili željo, da bi jih obiskal duhovnik. Med jokom tako žrtev kot mnogih prebivalcev so jih nato 8. oktobra odpeljali proti Laznicam pred Cerknim do žleba za spuščanje lesa. Po žlebu so jih gnali gor v gozd in jih nato ustrelili. Vir. ZAL IDR 108 (KLO Cerkno), t. e. 12, a. e. (Spisi odseka za notranje zadeve 1945–1952), Dopis KNOO Cerkno oddelku za notranjo upravo pri okrajnem INOO Idrija Cerkno z dne 24. 12. 1946; Slovenec, 11. 12. 1943; Domoljub, 15. 12. 1943; izjava Jože Bavcon ml.

Spominska slovesnost na Lajšah 27. junija 2009, po maši škof Metod Pirih s spremljevalci na potri k breznu. FOTO: Ivo Žajdela

Iz zemlje so štrlele noge, roke, naokrog razmetani čevlji

Jože Bavcon ml. je povedal, da so tem času v Podlivcu oz. Volčji grapi ustrelili tudi Ivana Podobnika iz Dolenjih Novakov, ki je bil pod Italijo po poklicu cestar. Ljudje so se spominjali, da je med vojno na tistem mestu vedno gorela sveča.

Jože Bavcon ml. je podal tudi nekaj informacij o lokacijah domnevnih grobišč oz. mest umorov (str. 134). »V Lamku /gozdnata vzpetina za bivšo italijansko kasarno v Cerknem/ smo kot otroci nabirali borovnice. Tako je bilo tudi leta 1943, ko smo šli nabirat zadnjič. Je bilo kaj videti! Iz zemlje so štrlele noge, roke, naokrog razmetani čevlji ... Likvidirani so bili slabo zakopani, zato so verjetno lisice odkopale in obgrizle trupla. V kasarni so imeli po kapitulaciji Italije zaprtih ogromno ljudi (tudi od drugod) in če si se zameril stražarju, te je odpeljal in ustrelil nekje v Lamku.

Likvidirani ležijo v Cerknem tudi Pod rupo (od Cegovnice gor takoj). En grob je nekdo dolga leta po vojni na skrivaj oskrboval pri gozdarskem vrtu pod Lajšami. Žal mi ni uspelo izvedeti, ne kdo leži v grobu, ne kdo ga je oskrboval. Tudi v Čeplezu Pod greblom (pod cesto oz. pod ovinkom) je verjetno grobišče, tam, kjer pelje cesta k Mrovletu.«

Po vojni so vdovo umorjenega vlačili po sodišču

V obdobju po kapitulaciji Italije so ubili tudi Mihaela Čufra in Antona Čelika z Bukovega (vir: Slovenec, 11. 12. 1943; Domoljub, 15. 12. 1943). Slednji je prišel domov iz italijanske vojske 27. septembra 1943. Že naslednji dan so ga aretirali, in sicer zato, ker naj bi »bil zagrizen fašist, ki je povzročil zlostavljanje in internacije treh slovenskih kmetov z Bukovega.« Na komando mesta Cerkno sta ga odgnala člana okrožnega odbora OF za baško okrožje. 29. septembra pa so ga že ustrelili v Logu pri Novakih. Za sabo je pustil ženo in tri otroke. Njegova žena Ivanka Čelik je bila prepričana, da njen mož ni zagrešil nikakršnega izdajstva, temveč je bil žrtev osebnega sovraštva oz. nasprotovanja. Da je lahko opravljal trgovski poklic, je bil vpisan v fašistično stranko, vendar ni nikomur storil nič žalega.

Zgodba je v povojnem času dobila nadaljevanje na sodišču, saj je bila Čelikova obsojena zaradi klevet, ker je enega od aktivistov, ki je njenega moža po aretaciji gnal v Cerkno, obtožila, da je kriv njegove smrti. Obsojena je bila na 15 dni prisilnega dela (brez odvzema svobode) in 1000 lir denarne kazni. Vir: ZAL IDR 237 (Okrajno sodišče v Idriji), t. e. 170 (Zaplembni spisi), a. e. Anton Čelik (Bukovo); IDR 113 (KLO Bukovo), t. e. 11, a. e. 81 (Okrajni izvršni NOO Idrija Cerkno, odsek za notranje zadeve, dopisi s KLO), Sodba Ivanki Čelik z dne 27. 2. 1947.

Ustrelili so ga doma na peči, vpričo žene in štirih otrok

V Dolenjih Ravnah so 20. novembra 1943 partizani ubili 54-letnega Jakoba Oblaka – Matetovega (str. 135). Nekaj dni prej je na Cerkljansko prvič vdrla nemška vojska. Ko se je nahajala v Dolenjih Ravnah, so Oblaka prisilili, da jih je vodil skozi Orehovsko grapo do Reke in Želina. Na poti so Nemci aretirali nekaj mož, med njimi tudi Alojza Štucina – Mlinarja iz Orehka, ki je bil aktivist OF. Že predhodno so Oblaka izpustili, Štucina pa odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se ni več vrnil. Na Oblaka je padel sum, da je on izdal Štucina in zato ga je prišla iskat partizanska patrulja. Ker ni hotel z njimi, so ga ustrelili kar doma na peči, vpričo žene in štirih otrok. Ob tej priložnosti so družini pokradli vso živino, razen ene krave. Vir: ZAL IDR 237 (Okrajno sodišče v Idriji), t. e. 170 (Zaplembni spisi), a. e. Jakob Oblak (Ravne); Smrtne žrtve med prebivalstvom; Prezelj, Moje Ravne, str. 214; izjava Jože Bavcon ml.

 Nadaljevanje v: Sandro Oblak: partizanski umori na Cerkljanskem in Idrijskem [2]