Foto: Urška Bernik



Samski način življenja je izrazito v porastu. Nekateri ostanejo samski po neuspelih poskusih hoje v dvoje, drugi nikoli niso čutili zares močne želje po tem, da bi bili v paru. Nekateri so dolgo upali, da bo nekdo drug naredil prvi korak, in izgubljali dragocena leta ali preprosto niso imeli prave priložnosti. Razlogov je prav toliko, kolikor je posameznikov.

Samski ljudje so deležni najrazličnejših opazk: Zate ni nihče dovolj dober? Sliši se tudi nedobronamerne pripombe: »Nobena ga noče« ali »Kdo bi jo pa maral?« Nelepa so tudi ugibanja za hrbtom: Mogoče je pa »drugače« usmerjen, usmerjena? Do samskih smo pogosto krivični in polni površnih sodb, za skupnost pa je njihov delež zelo dragocen.

Biti za nekoga

Tudi če smo sami, smo »za nekoga«. Če pomislimo, kateri odnosi vežejo veliko naše energije in osebnega časa, bomo našli del odgovora na to vprašanje. Vprašamo se lahko tudi, za koga smo radi tukaj in za koga smo dragoceni? Najpogosteje so to odnosi s primarno družino in prijatelji, naš angažma v družbi ali cerkvi, lahko pa tudi intenzivni službeni odnosi. Če smo morda v mislih intenzivno z nekom, ki ni več del našega življenja, bivši partner, partnerka, fant, punca, in to razmišljanje veže veliko energije, je čas, da se poslovimo od teh ujetosti in zadihamo na novo.


Infografika: Lucia Jerman


Družinski odnosi

Primarni družinski odnosi z mamo, očetom nas vse dolgoročno zaznamujejo. Tudi če ne živimo več doma, smo na svojem ali pa »v tranzitu«, imamo potrebo, da bi svoj notranji svet delili z drugimi, želimo, da nas nekdo vidi, čuti z nami, nam da odmev, je na naši strani, nas razume. Če smo odrasli, je razmejitev nujna, starši ne morejo biti več naši primarni sogovorniki, ustvarimo naravno distanco do svojih sester ali bratov, kar ne pomeni, da nismo povezani, naredimo pa odmik, ki nam omogoča, da zastavimo življenje po svoje. V Sloveniji zelo veliko odraslih otrok sobiva s starši v isti hiši. To prinaša prednosti in slabosti, ampak odmik osebnega notranjega sveta je nujen. Drugače se bomo vedno jezili na starše in jih bomo imeli radi na ambivalenten način: odnos nas bo dušil in čutili se bomo nesvobodne.

Zdrav odnos do službe

Več raziskav je pokazalo, da je (spet) samska oseba idealen delavec: lahko podaljša službo, opravlja nadure, laže ga je poslati na teren, lahko vskoči za vikend. Povsod po svetu delodajalci odlašajo s pogodbami, tako da se razmere za osnovanje družine vzpostavijo pozno. Potrebna je pozornost, da se ne ujamemo v zanko deloholizma. Delo je vir zadovoljstva in potrditev, a te naj ne bodo v smeri potrjevanja ega, temveč v smeri, »da smo za nekoga«. Naravno je, da tudi svoj notranji svet prinašamo sodelavcem, a pozor: ne pričakujmo preveč, službeni odnosi so vedno nekoliko obarvani. Včerajšnji zavezniki, dobri sodelavci, jutri nasprotniki pri istem projektu. Zato je pomembna zdrava bližina pa tudi zdrava razdalja. Tudi službeni odnosi so lahko dar, čeprav so lahko naporni. Ti odnosi naj ne postanejo vse, odprimo se še drugam, tam, kjer je več življenja.


Foto: Shutterstock


Iskra zaljubljenosti

Iskra zaljubljenosti je »začetno darilo«, pogon odnosa, pravi Christian Gostečnik. Zelo velik dar je, da nekoga vidimo v drugačni luči. Lepo je, ko doživimo, da smo za nekoga drugačni, zanimivi. Najstniška leta in šolske ljubezni so za nami, znali smo jih pogasiti, zrela ljubezen pa zahteva naš angažma. Veliko načinov je, kako se spoznati, »ljudje se zaljubljajo na skrivnosten način«, se lahko strinjamo z znanim napevom Eda Sheerana.

Začetek dvojine zahteva, da se odpremo: se pustimo dotakniti čustveno, miselno, fizično. Stvari se zgodijo postopoma, nikar ne drvimo v odnose. A dvojina v svoji poročni obliki zahteva, da nekdo vstopi v našo intimo, v naš svet, vonj … Obstaja tudi strah pred intimo: morda imamo od doma vzorec, da med starši ni bilo privlačnosti ali ni bilo spoštovanja, spolnost je bila dolžnost, vladalo je nasilje, seksizem ali pa spolna zloraba.


Foto: Shutterstock


Podarjeni in izbirni odnosi

Nekateri neprostovoljno samski veliko časa podarijo Cerkvi, občestvu, kjer se tkejo zelo dragoceni, dolgotrajni odnosi. Če je občestvo zdravo, se naš podarjeni čas spreminja v rodovitno prst, se tukaj rojeva zastonjskost, dajemo in prejemamo. Cerkvena občestva imajo to dimenzijo, da so trajna. Niso samo sad trenutnega navdušenja, ampak gradimo odnose dolgoročno: pokažemo lahko aktivno in tudi ranljivo plat sebe. Ljudi srečujemo vedno znova in naše vezi postajajo trajne.

Odnosi, ki so nam dani od Boga, so podarjeni; to niso samo sanjski ali pa idealni odnosi, ampak taki, v katerih rastemo, zorimo – v obeh smereh. Ne umikajmo se iz odnosov, bolje je, če se naučimo postavljati meje in se učimo vzajemnosti, empatije. Podarjeni odnosi so lahko tudi naporni, zahtevajo premišljevanje, opravičilo, a so dobri za našo rast. So bolj resnični od izbirnih, v katerih sami izbiramo ljudi, ki so po naši presoji prijetni, ali pa se zanje na vse pretege trudimo brez pravega učinka.

*Članek je v celoti objavljen v novi Naši družini (21/2020), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na spletu: TUKAJ.*