Ilustrirala Ana Zavadlav

Tema junijske Mavrice je samostojnost. Ali je samostojnost nekaj dobrega? Ali ni bolje otroka obvarovati vsega napornega, pri čemer morda otroku ne bi uspelo? Če ne uspe, bo v stresu, žalosten in prizadet.

Predstavljajte si mizo z zbirko telovadnih uteži. Naložene so po velikosti, po teži. Najmanjša je najlažja, največja je najtežja. Če spuščate do njih posamezne otroke in jim rečete, da smejo dvigniti kateri koli dve, najprej eno, nato še eno drugo - po lastni izbiri – koliko otrok bo šlo poskusiti dvigniti najmanjšo, očitno najlažjo telovadno ročko? Nobeden!

Vedo, da najlaže ne šteje, to je 'drekec-pekec'! Poskusili bodo kakšno večjo, eni bolj pogumno, ostali bodo začeli pri manjših in potem poskusili z nekaj stopenj težjo.

Kaj se lahko naučimo iz opisa? Otroci si želijo težko, najtežje, kar zmorejo, ker je to pomembno, ima svojo vrednost, je dokaz moči in spretnosti, tudi razmišljanja in izkušnje. Starši pa želijo lahko! Če otroku omogočijo le lahko, ali se bo lahko kosal z ostalimi, ki smejo poskusiti tudi težko? Ne bo. Ne bo srečen in ne bo uspešen. Ne bo se upal odločiti za kaj, še manj kar poskusiti.

Predšolski otrok išče, kdo in kakšen je

V njihovih očeh je zelo pomembno kar že zmorejo sami in vedo, da to nekaj velja. Ogledalo, kako jim uspeva, so v prvi vrsti starši in sorodniki, nato vrstniki. Ko otrok napravi neko stvar prvič, pogleda starše, ali so zadovoljni. Če so, rad ponavlja. Če niso, ponavlja, da vidi, ali so vedno nezadovoljni. Če to potrdi s poskusi, preneha s tem, kar je počel. Recimo, da se uči zavezovati čevlje. Če ima potrpežljive starše, so ti veseli vsakega novega poskusa, ko otrok ni odnehal. Nepotrpežljivi starši pa pričakujejo, da bo otrok prvič prav opravil vse. Če ne, se jezijo, otroka kregajo in ta noče več poskušati. Zato še ne zna zavezati čevljev. Ta, ki jih zna, je na svojo sposobnost upravičeno ponosen. Zato z veseljem pomaga drugemu otroku, ki tega sam še ne zmore. Nekateri postanejo pravi učitelji in svoje vrstnike brez odraslih naučijo, kako se zavezuje čevlje! Otroci se merijo in primerjajo med sabo. Nekateri znajo reči 'hvala', 'prosim' in znajo deliti z drugimi otroki. Ti so najbolj priljubljeni.

Prva tri leta šolarji preskušajo svoje veščine

Ko jih samostojno obvladajo, vedo, kako se stvari opravi prav. Kmalu srečajo druge, ki isto opravilo dokončajo drugače. To je obdobje, ko spoznajo, da ni za eno stvar samo 'en prav'. Da se nekaj lahko opravi na več pravilnih, uspešnih načinov. Otrok zlahka pospravi jedilni pribor iz pomivalnega stroja. Jedilni pribor je v vsakem domu shranjen na svoj način, v različnih predalih, različne oblike. In vse je prav. Kakor je tudi prav, da otrok pomaga znositi nakupljene stvari v kuhinjo in shrambo. Če zmore s police ali omare vzeti napolitanke, piškote, čips, jih zmore na isto mesto tudi zložiti, ko se polnijo zaloge. Tako bo vedel, kje je kaj, kako se skladiščenje organizira. Recimo to, da jajca in jabolka ne smejo biti skupaj, ker surova jajca lahko prinesejo bolezen, ki se z jabolka ne opere s hladno vodo. Jabolk tudi ne razkužujemo. To je čas, ko na vrtičku ali lončku že ločijo med različnimi rastlinami in zlahka populijo le plevel, in ne tistega, kar bodo pridelali. Zmorejo pridelati prve redkvice, solato, skrbeti za svoj paradižnik s tako sladkimi plodovi, da se jim še odrasli ne morejo upreti.

Druga tri leta v šoli že prihaja puberteta

Z njo poleg šolskega dela pridejo druge oblike samostojnosti. Kdaj stopiti pod tuš, recimo, čeprav po nekem sistemu še ni dan ali večer za to? Ločevanje perila in določanje režima pranja – na 40 st. C ali na 60, ali na 'kuhanje', na 90 st. C? Tega se lahko vsakdo nauči. Prav tako, kako se lika in katera oblačila je smiselno likati, katera pa ne. Sušenje perila v stroju, sistem obešanja na vrv za sušenje in kdaj je dovolj suho, to ni nič drugega kot spretnost, ki se je z dovolj izkušnjami nauči vsak najstnik in najstnica. Enako je s skrbjo za čevlje ali za svojo sobo in skupne prostore. Za fante je obvezno znanje priprava testa in peka palačink z obračanjem v zraku, ne z lopatico. Kuhanje je namreč lahko tudi prav zabavno opravilo. Pripraviti pico, krompir na tri načine in nekaj vrst mesa, pa ogenj in oglje za žar (sami, a pod nadzorom odraslih), to so dobre izkušnje za kasnejše življenje.

Na taboru eden od fantov ni mogel gledati drugam kot v palačinke, ki sem jih obračal z metanjem v zrak. Vprašal je, ali ga lahko tega naučim. Z eno že spečeno je dojel, kako gre in je pekel dalje. Naslednjič smo organizirali peko tako, da so ga ostali otroci videli. Vsi so hoteli jesti palačinke, ki jih je spekel on, ne tiste od kuharja. Ker so bile preprosto boljše!