V teh dneh zaključujejo prenovitvena dela v samostanu Mater Ecclesiae v središču Vatikana, ki velja za edinstveni samostan v krščanstvu glede na svoj položaj in karizmo. Kot poročajo pri Radiu Vatikan, je samostan edinstven tudi zato, ker naj bi se tja v kratkem preselil upokojeni papež Benedikt XVI.

Zgodovina samostana se je pričela leta 1994, na željo papeža Janeza Pavla II. V ustanovitvenih statutih je zapisana opredelitev: poseben namen te skupnosti je poslanstvo molitve, čaščenja in slavljenja; ta molitev v tišini in samoti je v podporo svetemu očetu pri njegovi vsakodnevni skrbi za Cerkev. Prva kontemplativna sestrska skupnost se je v samostanu naselila 13. maja 1994, na praznik Fatimske Marije in obletnico atentata na Janeza Pavla II., s tem pa so redovnice prevzele omenjeno nalogo molitve. To poslanstvo je dejansko starodavnega izvora in samostan Mater Ecclesiae se je zgolj vključil v dolgo tradicijo žensk, ki so vse od Kalvarije dalje z molitvijo podpirale na poti najprej Jezusa, nato apostole in sedaj Petrovega naslednika.

Za samostan je bila izbrana stavba, ki je nastala na začetku 20. stoletja. Njena namembnost se je večkrat spremenila. Sprva so bili v njej vatikanski žandarji, kasneje so tam prebivali jezuiti, ki so delali na Radiu Vatikan, nazadnje pa so bile v njej pisarne. Dela, da bi stavbo spremenili v kraj, primeren za klavzurni samostan, so se začela s pripravo načrtov leta 1989.

Sprejeta je bila odločitev, da naj skupnost, ki bo po novem prebivala v samostanu, ne bi bila stalna. Sprva se je zamenjala vsakih pet, kasneje pa na tri leta. Vsakokrat je v samostan prišel eden izmed klavzurnih in kontemplativnih redov, ki ga je izbral papež glede na predloge Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. Pomemben del nove strukture je postal tudi manjši sosednji vrt, na katerem so redovnice gojile zelenjavo in sadje zase in za svetega očeta. S posebno ljubeznijo so se posvečale tudi rožam, ukvarjale pa so se tudi z izdelovanjem miter in mašnih plaščev za papeža in škofe.

Med leti 1994 in 2012 so se v vatikanskem samostanu izmenjale štiri skupnosti: klarise, bosonoge karmeličanke, benediktinke in vizitatinke. Vsaka izmed njih je prinesla s seboj duha in izročilo svoje karizme, a vse so se držale pravil samostana Mater Ecclesiae in bile neposredno odvisne od papeža. Na njegovo željo so bile skupnosti običajno mednarodne. Med sedmimi klarisami se bile tako sestre iz Nikaragve, Italije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Kanade in Filipinov. 15. oktobra leta 1999, na liturgični praznik sv. Terezije Velike, so prišle bosonoge karmeličanke iz Italije, Španije, Poljske, Belgije in Izraela. 7. oktobra leta 2004, na praznik Rožnovenske Matere Božje, so jih zamenjale benediktinke. Osem redovnic je v Vatikan prišlo s Filipinov, iz Italije, Francije in Združenih držav Amerike. Na isti datum pet let kasneje je prišla še skupnost vizitatink, šest Špank in ena Italijanka, ki pa so se od samostana poslovile lansko jesen. V svoji osemnajstletni zgodovini je samostan Mater Ecclesiae tako razodeval bogastvo in raznolikost Cerkve ter njeno katolištvo.

Ko je Benedikt XVI. nekoč obiskal samostan, je sestre s ponižnostjo in očetovsko bolečino prosil, naj molijo zanj, ker je »križ papeštva včasih težak in ga sam ne bo zmogel nositi«, zato potrebuje podporo in molitev celotne Cerkve, še posebej pa njihovo, ki so prevzele to posebno poslanstvo. Sedaj se je Benedikt XVI. sam odločil za to posebno poslanstvo. V samostanu, kjer so drugi nekaj let molili zanj, bo sedaj sam molil za svojega naslednika in za vesoljno Cerkev.

Foto: splet