Ko smo ga prosili, naj se predstavi, nam je odgovoril: »Človeka označuje več kot samo ime, priimek in njegov naziv. Človek je lahko dober ali slab, lahko je takšen ali drugačen, opredeljujejo pa ga njegova dejanja. Potrebno je, da človek vidi še koga drugega, ne samo sebe, svoje družine in tistih, ki jih ima najrajši, temveč da ima občutek tudi za sočloveka, za tistega, ki nima. To se je v današnjem času izgubilo. Ta neznosna lahkost odločanja ali opazovanja usode drugih, ki so na slabšem kot ti, ki imajo težave, se širi in to je stanje duha, ki na slovenskem nikoli ni bilo tako razširjeno kot sedaj,« pojasnjuje Zver.

Samo Zver: Definitivno sem postal bolj ponižen. Pred 10 leti sem mislil, da sem nesmrten, da lahko naredim vse, potem pa vidiš, da ni tako. Vsak v življenju dobi svojo lekcijo, ki je je najbolj potreben. Nič ni brez namena. FOTO: osebni arhiv.

Mladost je preživel v Ljubljani. V srednji šoli je iz osnovnošolskega odličnjaka prišel na nezadostne ali zadostne ocene. »Mene šola ni kaj preveč zanimala. Bil sem jezikav, odrezav, nisem delal neumnosti, vendar sem bil predrzen. V osnovni šoli sem z lahkoto prišel do petic brez učenja. So mi pa dajali potuho, da sem prepameten in sem postal prevzeten. Tako sem doživel streznitev v srednji šoli, ko sem z nedelom z odličnih padel na zadostne ocene.« Tik pred koncem četrtega letnika se je Zver odločil za študij medicine. Študij je končal leta 1993 v Ljubljani.

Poleg tega, da Samo zdravi ljudi, se tudi sam sooča z boleznijo. Parkinsonovo boleznijo. Za kakšno bolezen pravzaprav gre?

Parkinsonova bolezen je počasi napredujoča, degenerativna bolezen, za katero vzroka ne poznamo. Njena glavna značilnost je propadanje dopaminskih nevronov v kompaktni črni substanci, zaradi katerih v možganih primanjkuje dopamina.

Samo Zver: Imam tri otoke in vesel sem, da sem vsaj nekaj prispeval svojim otrokom, da jim ne bom dal bolezenske popotnice. Tega sem bil najbolj vesel. FOTO: osebni arhiv

»Pri meni peša mišična moč. Včasih sem veliko kolesaril. Z lahkoto sem prekolesaril pot iz Ljubljane v Kranjsko Goro, čez Vršič na Mangart in nazaj v Bovec. Danes se s kolesom komaj privlečem s Trnovega do Kliničnega centra v Ljubljani, ker me neznosno bolijo mišice,« priznava Zver.

»Bolezen je moj sopotnik« 

»Bolezen je del mene, tako kot je moje levo uho, tako je tudi Parkinsonova bolezen. Jemljem jo kot mojega sopotnika. Verjetno mi je tudi kaj dobrega doprinesla. Definitivno sem postal bolj ponižen. Pred 10 leti sem mislil, da sem nesmrten, da lahko naredim vse, potem pa vidiš, da ni tako. Vsak v življenju dobi svojo lekcijo, ki je je najbolj potreben. Nič ni brez namena.«

Vsak v življenju dobi svojo lekcijo, ki je je najbolj potreben. Nič ni brez namena.

Zver je za bolezen vedel že kar nekaj časa, vendar si jo je prikrival. Iskal je odgovore, da to morda ni to. Sam si je naredil preiskave in ugotovil, da gre za Parkinsona. Nad dejstvom, da je zbolel za Parkinsonovo boleznijo, ni bil presenečen. Ko je prejel izvide, je bil vesel, da gre za splošno obliko, ki se ne deduje.

»Imam tri otoke in vesel sem, da sem vsaj nekaj prispeval svojim otrokom, da jim ne bom dal bolezenske popotnice. Tega sem bil najbolj vesel.«

V njegovo življenje je bolezen prinesla tudi nekaj sprememb. Večkrat dnevno je utrujen in izčrpan. Na sestankih vstane in se sprehodi po dvorani. »Vsi me potem malo čudno gledajo in si mislijo, ta pa ni bil najbolj vzgojen,« se pošali Zver. Zaradi bolezni ni sposoben voziti avta, jemlje namreč zdravila, po katerih se mu spi.

Samo Zver: Pri meni peša mišična moč. Včasih sem veliko kolesaril. Z lahkoto sem prekolesaril pot iz Ljubljane v Kranjsko Goro, čez Vršič na Mangart in nazaj v Bovec. Danes se s kolesom komaj privlečem s Trnovega do Kliničnega centra v Ljubljani, ker me neznosno bolijo mišice. FOTO: osebni arhiv

»Zaspim na dogodkih, ki me ne zanimajo. Zaspal sem recimo že na študentskem izpitu. Tam študentje dostikrat ne znajo, pa vlečeš iz njih, pa postane dolgčas spraševati nekoga, ki ne zna. In mu pomagaš zato, da ne bo spet prišel na izpit in ničesar znal. In to delati vseskozi je mukotrpno in se ti spi. Na koncu mi je vedno nerodno, ampak se pod vplivom takšnih zdravil zgodi.«

Zdravnik za ljudi 

Samo Zver je predan svojim pacientom. Vendar zaradi obsega dela in današnjega načina življenja ve, da se z nekom, ki ima resno bolezen, ne more pogovarjati pol ure ali eno uro. Zato jim z veseljem da številko svojega telefona in se dogovori, da ga lahko pokličejo.

Samo Zver: V življenju nisem delal toliko kot sedaj. Po navadi so takšni kot jaz invalidsko upokojeni. Jaz delam še naprej, čeprav ni enostavno. FOTO: osebni arhiv

»Vsak je gospodar svojega življenja. Vsak se odloča, ali se bo zdravil na način, ki mu ga predlagam, ali ne, ali pa ima kakšno drugo opcijo. Moja naloga je, da mu pošteno povem, za kaj gre«, pravi Samo.

»V življenju nisem delal toliko kot sedaj. Po navadi so takšni kot jaz invalidsko upokojeni. Jaz delam še naprej, čeprav ni enostavno,« še poudari Zver.