Morda največja preizkušnja v njegovem življenju je ta, da se sooča z neozdravljivo Parkinsonovo boleznijo. O tem je za našo spletno stran spregovoril v članku: »Bolezen je zdaj del mene«. Med svojimi pacienti je poznan predvsem po popolni predanosti poklicu, predvsem pa po srčnosti in preprostosti. Svojim pacientom vedno poskuša zagotoviti najboljšo oskrbo.

Konec septembra je bil dr. Zver gost na Nikolajevem srečanju v Narodnem domu v župniji Logatec. Spregovoril je o svojem življenju, o slovenskem zdravstvenem sistemu, šolstvu, odgovarjal pa je tudi na vprašanja občinstva. Po dogodku je povedal, da je bil vesel vseh ljudi, ki so se udeležili srečanja, »saj se mi je zdelo, da jih je moje predavanje tudi zabavalo.«  

Svojim pacientom vedno poskuša zagotoviti najboljšo oskrbo. FOTO: Osebni arhiv 

V uvodu se je dr. Zver pošalil, da se je v otroštvu bilo lepo pisati Zver, kadar je bil v šoli priden. Če je kaj ušpičil, so pa tudi takoj vedeli, da je Zver. »Od nas je odvisno ali se nas ljudje zapomnijo po dobrem ali po slabem. Je pa res ko si mlad in te dajejo hormoni, ne razmišljaš o tem. Vedno sem naredil po svoje in imel težave«.

»Saj sem bil lump, samo ne tako zelo«

Obiskoval je osnovno šolo Franceta Bevka v Ljubljani. Šolskih let se spominja z naklonjenostjo. Povedal je, da ga je kmalu premamila družba prijateljev, ki niso delali tako zavzeto. »Tisti, ki se niso učili so bili vedno bolj zanimivi in sem vedno hodil z njimi naokrog.« Poudaril je, da so bile takrat lumparije blage in v njih ni bilo slabih namenov. Tako kot sam pravi, je streznitev doživel v srednji šoli, ko je zaradi nedela z odličnih ocen padel na zadostne. Tik pred koncem četrtega letnika pa se je odločil za študij medicine. Študij je končal leta 1993 v Ljubljani.

»Medicinska knjiga ni Sveto pismo« 

Beseda je v Logatcu tekla tudi o njegovem pogledu na medicino in šolski sistem. Povedal je: »Medicina niso samo knjige in učenje, ampak prav nasprotno. V medicini ni dorečenih vseh pravil«. Kot je razložil, iz izkušenj ve za zgodbe, kako nekdo zboli, kako se dinamika razvija in kako lahko gredo stvari povsem narobe. Poudaril je, da mora zato imeti zdravnik občutek, ki si ga pridobil z leti dela, da morda nekaj »ne štima«. 

Če imaš takšen občutek, mu moraš ponižno slediti. Če v sebi nimaš dovoljšne mere drznosti, abstraktnega mišljenja, da si upaš misliti drugače, ne boš prišel do prave pomoči. Potrebujemo zdravnike z idejami in dodanimi vrednostmi. (Samo Zver)

Sodelovanje UKC in medicinske fakultete je ključ do uspeha 

Po mnenju dr. Zvera sodelovanje Kliničnega centra in medicinske fakultete vodi v boljše pogoje za zdravljenje pacientov. »Vsak, ki lahko nekaj doda k posameznemu projektu, pa naj bo to medicina ali katerokoli drugo področje, prinaša pozitivne stvari in konec koncev izboljšajo tudi nas,« in dodal, da je osnovna vloga starejših, da vključujejo mlade in jim ponujajo odprte možnosti. 

Medicinska fakulteta in UKC sta kot brat in sestra ter sodita skupaj. (Samo Zver) 

»Kot zdravnik velikokrat čutim blazno nemoč«

Na srečanju se je dr. Zver dotaknil tudi današnjega sodobnega zdravstva in ob tem povedal: »Ene stvari res niso v redu. Veš, da bi se morale spremeniti, ampak jih sam ne moreš spremeniti. Takrat čutiš blazno nemoč«. Zaupal je, da se je z leti naučil, da je lažje, če vse zapiše na papir in ga spusti v javnost. »To je ultimativna oblika poskusa, da na nekaj opozoriš«. 

FOTO: Osebni arhiv

»Pri nas v zdravstvu ni kontinuitete. Vsak misli, da je potrebno vse podret in začet znova. Tega ne moreš, saj nimamo dovolj ljudi, dovolj kadra. V začetku lahko spremeniš le nekaj odstotkov nečesa, ne pa celotni sistem«. Dr. Zver je še opozoril, da je v javnosti premalo sočutja do tistih, ki trpijo zaradi bolečin. »Spomnimo se samo, kako je, ko te boli zob. Meni so to strašanske bolečine, pa gre samo za en brezvezen zob«. 

Pri nas je tako: Če si zelo bolan, je zate poskrbljeno takoj. Smolo pa imaš, če si srednje bolan«. (Samo Zver)

Za vzrok krivi čas, v katerem živimo. »Le hitenje, naš ego, čim višji položaji, študentje hlastajo le za 10-ke in točke – in potem ne vidimo ljudi, s katerimi imamo opravka.«

Uživa v vlogi mentorja, saj verjame v mlade 

Po mnenju dr. Zvera je ključno, kako študenta medicine uvedejo v delo s pacienti. »Moramo jim dati vedeti, da so del ekipe že od samega začetka. S svojim zgledom in odprtostjo bistveno vplivaš na njih. In še nekaj je važno, pohvaliti jih je treba,« je povedal o svoji izkušnji mentorstva mladim zdravnikom. 

Kako pristopiti k bolniku, ki je neozdravljivo bolan?  

Na vprašanje, kako pristopiti k bolniku, ki je neozdravljivo bolan, je dr. Zver povedal, da ima vsak zdravnik svojo tehniko. In kakšen je njegov pristop? »Moj sistem je tak: izhajam iz zavedanja, da si bolnik želi slišati resnico o svojem zdravstvenem stanju, ne glede na to, kako boleča je. In mu jo moraš povedati. Nisem polovičarski. Seveda povedano na spoštljiv in človeški način. Včasih ta pogovor traja pet minut, včasih pet ur. Pa kaj potem,« pojasni. 

Če si neozdravljivo bolan, je tvoja pravica, da veš, da si neozdravljiv, da urediš stvari, ki jih imaš za urediti, preden odideš, da se pogovoriš s svojimi brati in sestrami, da se nekomu opravičiš, narediš stvari, ki jih še nameravaš, in odideš v miru, ko pride tvoj čas. (Samo Zver)

Doda še, da ga pristopa do bolnikov ni učil nihče, da je to njegov sistem in ne trdi, da je tudi edini pravilen. »Ampak, če sem naredil vse, kar se je dalo narediti, potem sem našel notranji mir in nimam slabe vesti. Pomembno je še, da se enako dobro potrudimo za tistega, ki ga imamo radi, kot za tistega, ki ga vidimo prvič«.  

»Treba je živeti, postaviti družino in odnose na prvo mesto«

Zaradi velike predanosti delu Samo Zver prizna, da mu je zmanjkalo časa za družino. »V hematologiji so zelo težki bolniki. Stanje se lahko poslabša v sekundi. Ko gre pa za nohte, se moraš odločiti takoj, brez oklevanja, zato moraš čas nameniti svojemu delu, ki je nenazadnje tvoje poslanstvo«. Po težki preizkušnji ločitve pa ugotavlja, da je treba postaviti družino in odnose s svojimi bližnjimi na prvo mesto. »Življenje je tako enostavno, da ga lahko zaobjamemo v desetih stavkih – v desetih Božjih zapovedih«, še poudari Zver.