Prof. dr. Samo Zver, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana in prejemnik priznanja Državljan Evrope 2021, je v mnenjskem članku v časniku Delo, naslovljenem »Umreti doma v svoji postelji je privilegij«, med drugim podčrtal, da bi kazalo, preden se začnemo pogovarjati o evtanaziji, dvigniti raven paliativne medicine ali kar celotne paliativne oskrbe v Sloveniji.

Pospešitev smrti iz usmiljenja

Da evtanazija v osnovi pomeni pospešitev smrti iz usmiljenja, ko torej človek pospeši ali omogoči smrt drugemu (neozdravljivo bolnemu) človeku iz usmiljenja, je uvodoma poudaril Samo Zver, ki si jemlje pravico zapisati svoje mnenje, ker naj bi bili po predlogu Zakona o evtanaziji, ki ga je s 5000 podpisi podpore v parlamentarni postopek vložilo društvo Srebrna nit, izvajalci ravno zdravniki.

Širok konsenz je misija nemogoče

»Slovenci se praviloma ne moremo zmeniti o ničemer pomembnem za našo skupno državo. Ni konsenza glede nedavne preteklosti, kaj šele o vprašanjih, ki zadevajo našo prihodnost. Ne znamo udejanjiti zdravstvene reforme, zmanjšati čakalnih vrst, poenostaviti upravnih postopkov. Pri vseh teh temah je širok konsenz pravzaprav misija nemogoče,« opozarja Zver.

Podobno se obnašajo tudi zdravniki

In, dodaja, podobno se obnašajo tudi zdravniki, nemalokrat polni sami sebe in slabi v medsebojni komunikaciji in komunikaciji z bolniki, kar je, po njegovem, eden ključnih problemov slovenskega zdravstva. »Težko si predstavljam, kako bi se sploh lotevali evtanazijskih dilem in med seboj reševali in usklajevali različna mnenja,« poudarja Samo Zver. Že samo besedna zveza »neozdravljivo bolan«: dnevno prihajajo nova učinkovita zdravila za mnoga bolezenska stanja; danes neozdravljivo bolan, jutri učinkovito zdravljen, zazdravljen, bo verjetno kmalu realnost.

Preberite tudi: Človek z veliko začetnico

Mateja Lopuh kot vzor(č)ni primer

Paliativna medicina je po vsej državi neenakomerno in slabo razvita, odvisna je od zagnanosti posameznikov, pri čemer predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana kot primer dobre prakse navede Gorenjsko in konkretno Matejo Lopuh, nesebično in pogumno zdravnico, vodjo tamkajšnje mobilne paliativne enote, ki orje ledino na tem področju.

Podcenjena bolečina

»Bolnik s terminalno boleznijo potrebuje usposobljenega zdravnika, ki mu bo lajšal bolečino, svojce ali socialno službo, da ne bo žejen in bo imel doma čisto posteljo. Skratka nekoga, ki bo skrbel zanj. Pa tega ne zagotavljamo. Predvsem bolečino zdravniki neredko podcenjujemo in je ne zaznamo kot problema, čeprav je njeno lajšanje eno najplemenitejših zdravnikovih dejanj,« izpostavi Zver.

Umreti doma v svoji postelji je privilegij

Bolečina je po njegovem tudi eden poglavitnih razlogov za bolnikovo razmišljanje o evtanaziji in pred debato o evtanaziji bi kazalo dvigniti raven paliativne medicine ali kar celotne paliativne oskrbe v Sloveniji. »Dela je ogromno. Umreti doma v svoji postelji bi moral postati cilj večine bolnikov in starostnikov, nekakšen privilegij. In smrt ni nekaj, kar ni del nas. Nasprotno: njen čas se začne z našim rojstvom. Umreti v bolnišnici, v domu za ostarele, med tujimi ljudmi in v tujem okolju, ne more biti lepo. Sam si tega ne želim.«

»Ni načina, da bi me prisilili početi nekaj, s čimer se ne strinjam«

Prof. dr. Samo Zver svoj prispevek v Delu zaključi takole: »Trenutno stanje na področju evtanazije v Sloveniji bi poimenoval kar 'neznosna lahkotnost odločanja o usodi nekoga drugega'. In še nekaj: ni načina, da bi me nekdo ali nekaj, človek ali zakon, prisilila početi, izvajati nekaj, s čimer se ne strinjam, nekaj, kar je proti moji volji, prepričanju in vesti.«