Ponedeljek

Sedim ob gospodu s cerebralno paralizo, sključen leži v postelji. Belolasi gospod z obrazom otroka. Kar sedela bi ob njem. Zre le v točko pred seboj, toda ob njem mi je lepo. Lep je. Nedolžen kot otrok. Nekaj mu rečem, ni odziva. Sedim in molim, ko pride navdih, da bi mu nekaj zapela. In mu zapojem … o tem, da ni sam, da ne bom odšla, dokler se ne bo smejal. Čutim sobo, polno miru. Ko ga pogledam, joka. Ko nadaljujem, še bolj joka. Primem ga za roko, samo sva, brat in sestra. In zaspi. Starost je ena sama ranljiva potreba. Potreba po bivanju brez sprenevedanja, po bližini v preprostosti. Po tolažbi ob dotiku.

Četrtek

Danes sem prišla k živahni gospe, ki sem jo že srečala. Vedno mi govori o tem, da ima rada vlake, in na Youtubu spremlja najmodernejše japonske sisteme železnic. Gledam v njene bistre oči in se čudim, od kod še toliko elana. Gane me. Njeno neusahljivo veselje do življenja. In zaboli, ko govori o tem, kaj obžaluj...