Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem:

»Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.« (Jn 16,12–15)

Življenje je pretežko, da bi ga nosili sami. Tako razumem Jezusove stavke, ki jih začne s »še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi« (Jn 16,12), dokler ste sami, namreč, dokler še ni prišel »Duh resnice« (Jn 16,13), ga ne morete nositi.

Življenje je pretežko, da bi ga nosili sami.

Tudi zanj je bilo življenje pretežko, celo velikonočna zgodba, v kateri smo si ga tako velikokrat naslikali kakor nekega »supermana«, je bila zanj pretežka, zato je razumel, s svojo šibkostjo je očitno pokazal, da potrebuje pomoč. Simon iz Cirene je stopil zraven (Mr 15,21), Jožef iz Arimateje (Mr 15,43) in še kdo, in tudi na križu je klical na pomoč: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,46) Skratka, vedno je hotel biti v skupnosti, nikoli sam. In je s tem povedal veliko resnico o našem Bogu, pokazal se je kot nepopoln, dokler je sam, zato mu tudi rečemo, da je »Nikoli Sam« – ali Sveta Trojica, če želite z drugim izrazom –, tako mu je ime.

Ukrojen kot skupnost

In prav to je menda kar ključni poudarek njegovega razodetja, njegovo Ime, ki se ga mora močno slišati tudi danes, ko se zdi, da smo izgubili lastno identiteto, Ime, ki ga moramo poznati, ker s tem dojamemo tudi svoje ime, saj je Bog človeka vendar ustvaril »po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz 1,27), torej kot dva, kot skupnost, ne kot enega samega človeka. Človek je tudi »Nikoli Sam«.

Če se zdi, da je torej življenje pretežko, to zelo verjetno pomeni, da ga nosim sam. Pa ga ne bi smel. Ponovimo: življenje človeka je bilo ustvarjeno za skupnost, ne za samoto, ne za individualizem, ukrojeno za občestvo, ne za posameznika, »ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna« (1 Mz 2,18), tako je ustvarjajoč ga rekel Bog.

Pravica in dolžnost

Jasno je torej, da imamo – ukrojeni po Bogu – pravico in dolžnost, da smo »Nikoli Sami«, da imamo vedno nekoga ob sebi, da smo vedno z nekom povezani, sicer je življenje ne samo pretežko, temveč gre tudi v napačno smer. Pravico, ker si zaslužimo nekoga ob sebi, ker ga potrebujemo za svoje preživetje, in dolžnost, da to storimo, da v tej skupnosti tudi ostanemo in vzdržimo, ker imajo enako močno pravico do tega, da so »Nikoli Sam«, tudi ljudje okoli nas.

Jasno je torej, da imamo – ukrojeni po Bogu – pravico in dolžnost, da smo »Nikoli Sami«.

Tako nam naša šibkost daje tudi poslanstvo: nikogar ne pustiti samega, da nam je mar za drugega, to pomeni biti, živeti kot Božja podoba, kot »Nikoli Sam«. V dobi individualizma, ki je pravzaprav ravno zato tudi doba velike osamljenosti, sebičnosti in polarizacije, je to menda precej zdravilno spoznanje, da je biti šibek pravzaprav blagoslov – ko razumem, kaj naj s šibkostjo sploh počnem.