Naj mi odpustita tako urednica kot preljuba Mati Božja, ampak v dobrih dvajsetih letih kar mesečno (in včasih tudi malo mesečen) pišem kolikor toliko pobožne članke za pobožne revije, ki jih berejo še bolj in nadvse pobožni ljudje, sem preblaženo Devico v avgustovskih nakladah že tolikokrat jemal v nebo, da se mi zdi, da lahko upravičeno računam na Njeno protiuslugo, ko bo prišel čas za to, zato se opravičujem, ker ne bom upošteval »liturgičnega konteksta revije« in uredniškega namiga, o čem naj pišem, ampak se bom raje zapičil v kak stavek ali dva iz evangelija, ki mi ga Cerkev ponuja za prihajajočo nedeljo.

»Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal.« Tako je Jezus govoril množicam (Jn 6, 44) in Bog mi odpusti moj izkrivljeni smisel za humor in se opravičujem tudi pobožnim bralcem, še posebej tistim, ki ste nadvse pobožni, a v moji glavi, v mojih ušesih in priznam, da verjetno res le v govorici naših gorenjskih koncev – pa še to verjetno bolj iz...