V zadnji številki Družine Ana Gruden piše o tem, kako je to za koga težko obdobje, ko hrepeni po varnosti in sprejetosti, kljub preizkušnji lahko še kako bogato.

Maj – prelepi mesec porok in zaljubljenih in zato zelo osovražen od vseh, ki nimajo para. Težko je, ko te z vseh strani zasipajo poročne fotografije, novice, kdo s kom na novo hodi, in sprehod, kjer kot nalašč srečuješ same parčke ... Zdi se, da si prav vsi urejajo življenje, le tvoje stagnira in pravega/prave ni od nikoder. Kaj početi s tem časom, ko se zdi, da je Bog pozabil nate?

TEŽKA VPRAŠANJA – TEHTNI ODGOVORI

Najpomembnejše sporočilo, ki ga zlasti v tem času ne smeš pozabiti, je, da Bog nikoli ne pozabi nate. Verjemi, da resnično ve, kaj dela. Za vsakega izmed nas ima izdelan popoln načrt, zato tudi čas samskosti ni »napaka v programu«. Ali se kdajkoli prej ali kasneje enako intenzivno sprašuješ, kaj v resnici hočeš v življenju, katere so tvoje dobre in manj dobre strani ali kaj je zate zares pomembno? »Ko sem bil brez punce, so me strašila vprašanja: 'Ali bom sam? Bom našel dekle, ki me bo sprejemalo?' Po drugi strani pa sem se spraševal: 'Je to res moja pot? Kaj, če me Bog kliče v kakšen drugi poklic?' To je bil težak čas, ker sem intenzivno odkrival, s kakšnim namenom me je Bog poslal na svet, hkrati pa sem tudi odkril, da me Bog močno ljubi,« se spominja Štefan, danes srečno v zvezi.

SVET ZAKAJEV IN TEHTANJA

Vsem nasvetom navkljub, kako najbolj učinkovito in brez velikega stresa preživeti čas samskosti, je to težko obdobje. Hrepeniš po varnosti in sprejetosti, a se hkrati bojiš, da boš ostal sam in v strahu pred tem, da bodo drugi odkrili tvojo ranljivost, skrivaš svoja resnična čustva. »V sebi sem iskala vzroke, zakaj se zame ne zanima noben primeren fant. Manjkalo mi je samozavesti in bala sem se, da nikoli ne bom dovolj dobra za nikogar, da nihče ne bo začutil moje ranjenosti, ki jo skrbno skrivam pod nasmejan obraz. Stalno iskanje 'potencialnega' je poleg tega vame vgradilo zavore, ki zmanjšajo spontanost. Zato sem v ključnem trenutku 'zabremzala', da se ne bi preveč razgalila in se osmešila. Ko sem bila spet varno na samem, sem bila razočarana nad zamujeno pri¬ložnostjo,« pripoveduje Sara.

Ob razmišljanju o svoji prihod¬nosti se na novo odločaš, kaj je zate pomembno in kaj hočeš ohraniti tudi nekoč v življenju v dvoje. Je pomembno, da je fant športnik, se zna pogovarjati in je veren, ali bi bila za življenjskega sopotnika pripravljena sprejeti tudi takega, ki bi bil bolj filozof, bi se znal čudovito pogovarjati in bi se ukvarjal z vzhodnjaškimi gibanji? Bi ravnala tako, kot čutiš, da je prav, ali bi sklepala kompromise?

Celoten prispevek Ane Gruden:
http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/DAD32340928A931DC1257B73004764D2?OpenDocument


Foto: Tatjana Splichal