Janez Vodičar je vodenje Teološke fakultete prevzel v negotovem času, ki ga narekuje koronavirus. FOTO: Tatjana Splichal

Z novim akademskim letom je Teološka fakulteta dobila novega dekana, funkcijo je prevzel teolog, filozof, geštalt predavatelj in dolgoletni profesor dr. Janez Vodičar. Na vprašanje, česa si v dveletnem mandatu najbolj želi, najprej odgovori: »Da bi virus izginil, saj nam precej zapleta delo in jemlje zalet.«

Dolgoročna cilj pa sta: prilagoditi študije Teološke fakultete, da bi nagovorili več kandidatov, ter okrepiti pedagoško delo, da bodo predavanja še bliže slušateljem, pravi.

Janeza Vodičarja slušatelji na fakulteti poznajo predvsem po pedagoških in didaktičnih predmetih. Že več kot četrt stoletja na Gimnaziji Želimlje poučuje filozofijo, deset let je učil na Škofijski gimnaziji Vipava in dve leti na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška, pol leta je predaval celo afriškim študentom na katoliškem kolidžu v Tanzaniji.

Med ustanovitelji prve zasebne šole v Sloveniji

Je med zaslužnimi, da Slovenija sploh ima zasebne gimnazije. Sodeloval je pri ustanavljanju Gimnazije Želimlje, sam osebno je bil zadolžen za vzpostavitev dijaškega doma, ki ga je vrsto let tudi vodil. Na dom je še danes ponosen, kot pravi so s salezijansko karizmo dali vzor domske vzgoje.

V Želimljem je tudi sam preživel mladost, v osnovnošolskih letih na duhovnih vajah, kasneje je obiskoval tamkajšnjo Srednjo versko šolo, ki ga je navdušila s salezijansko sproščenostjo in vzgojno karizmo sv. Janeza Boska. Takrat je odkril tudi svoje poslanstvo: pedagoško in izobraževalno delo.


Po sveti maši na prvi študijski dan je študentkam delil vrtnice. FOTO: David Kraner

»Vil imamo dovolj, dela ne bo zmanjkalo«

Prihaja iz Dobrepolja. Kot prvi od treh otrok – ima mlajšega brata in sestro – se je rodil v preprosti kmečki družini, kjer dela nikoli ni zmanjkalo. Očetove besede, »vil imamo dovolj, če hočeš delati kot jaz, boš imel dovolj priložnosti,« so mu bile vedno v veliko motivacijo. Ob delu na kmetiji je otroška leta preživel s prijatelji na vasi ali v župnišču, kjer so se ob župniku Francu Škulju in kaplanu Jožetu Kastelicu ministranti počutili kot doma.

Čeprav so s fanti na vasi radi kakšno ušpičili, so tako v šoli kot pri verouku v njem že zgodaj prepoznali intelektualne darove. Župnik Franc Škulj se posebno spominja, kako je že v zgodnjih najstniških letih pokazal zanimanje za duhovniški poklic: »Posebno sem postal pozoren nanj, ko je kot peto-, šestošolec pri šolski maši, ki smo jih imeli ob sobotah, presenetil z mislijo pri prošnjah: 'Gospod, prosim te, da bi si tudi med nami izbral koga za duhovnika.' Meni se je to zdelo strašno lepo.«


Čeprav svoje mesto čuti v predavalnici, je odločitev za kandidaturo sprejel na spodbude kolegic in kolegov. FOTO: Tatjana Splichal

Diakonsko posvečenje v času osamosvojitvene vojne, za novo mašo dobil nečaka

Izredno zanimive so bile okoliščine, v katerih je prejel mašniško posvečenje. bilo je ravno leto 1991, ko je junija Slovenijo pestila osamosvojitvena vojna. Bil je eden redkih, ki je tisto leto diakonsko posvečenje prejel na praznik apostolov Petra in Pavla.

»Posvetitev je bila na Igu, kjer je bila tudi prva slovenska kasarna. Popoldan prej so tam sesuli helikopter, na predvečer je bil napad na slovensko vojašnico …,« se spominja.

Vedrejši so spomini na novo mašo, ki jo je v domači župniji pel leto kasneje. »V družini je bilo dvojno veselje, saj je brat ravno takrat dobil tretjega otroka, ki nosi krajšo različico mojega imena.«

***

Več o življenju in delu Janeza Vodičarja si preberite v novi številki tednika Družina (42/2020).

PREBERITE TUDI:

- Prva zakonca na vrhu sveta
- Od zagovornice splava do borke za pravice nerojenih otrok
- Kajetan Gantar - prepojen z antiko