Na god sv. Avguština, 28. avgusta, je v tragični prometni nesreči, ko se je vračal z Madžarske, umrl duhovnik salezijanec Matild Josip Domić. K svojemu Odrešeniku je odšel star komaj 35 let, je sporočil salezijanski inšpektor Marko Košnik in povabil sobrate salezijance in vse prijatelje priljubljenega mladega duhovnika, »da se zbirajo k skupni molitvi rožnega venca za pokoj duše preminulega sobrata.«

Matild Josip Domić je bil v duhovnika posvečen 29. julija 2017, v cerkvi sv. Martina na Igu ga je posvetil škof Peter Štumpf; že naslednji dan (v nedeljo, 30. julija) je v tej cerkvi pel novo mašo. Korenine ima v hrvaški župniji Gunja, od koder prihajata njegova starša, oče Josip in mama Klara. Matild je bil rojen v Sloveniji, družina se je večkrat selila, ko pa se je Matild leta 2001 vpisal na gimnazijo Želimlje, so se Domićevi (ima še brata Merlina) naselili v Pijavi Gorici, ki je del župnije Ig. Matild se je po končani želimeljski gimnaziji vpisal na pravno fakulteto, a se je kmalu prepisal na Teološko fakulteto in s študijem teologije začel pripravo na duhovništvo. Vzgojno prakso, to je noviciat, je opravil v Don Boskovi skupnosti v Italiji. Ob koncu študija, po večnih zaobljubah, je bil eno leto na vzgojni praksi v dijaškem domu v Želimljem, leto pred novomašniškim posvečenjem pa je opravljal vzgojno delo in diakonsko službo v župniji Marije Pomočnice na Rakovniku in tamkajšnjem mladinskem centru. Kot kaplan je deloval na Rakovniku, zadnje leto pa v salezijanskem mladinskem centru Sevnica. Kot smo objavili v prvi avgustovski številki Družine ob premestitvah duhovnikov, se bi z letošnjim poletjem poslovil od Sevnice in odšel na služenje v donboskovo skupnost v Mužlje v Vojvodini, kjer delujejo slovenski salezijanci. S tem namenom je med letošnjim poletjem odšel na študij jezika na Madžarsko, od koder se je sicer sredi avgusta za 10 dni vrnil v Slovenijo, pred dnevi pa se spet odpravil k sosedom, da bi prekolesaril znameniti Balaton, 244 km dolgo pot okrog Blatnega jezera. V petek zgodaj zjutraj se je vračal domov, tik pred madžarsko-slovensko mejo pa doživel hudo prometno nesrečo.

Naj dragemu Matildu Gospod podari večni mir in pokoj in večna luč naj mu sveti! Z uredništva Družine izrekamo iskreno sožalje Domićevi družini in njegovim sobratom salezijancem.

Datum pogreba bodo salezijanci sporočili v prihodnjih dneh, objavljen bo tudi na spletnih straneh Družine.

Mašniško posvečenje v cerkvi na Igu 29. julija 2017 (fotografiji Ksenja Hočevar)

Kako priljubljen duhovnik je bil Matild, sporočajo tudi zapisi na družabnih omrežij. Nekaj jih objavljamo:

Jože Povh, koordinator nogometne duhovniške ekipe PAX: Žalosten, pretresen sporočam, da je včeraj, 28. 8., v tragični avtomobilski nesreči umrl salezijanski duhovnik Matild Josip Domič, zadnja 3 leta zvest člane naše ekipe. Še več, naše športno upanje in naša mladosti. Matild, hvala za vse športne in besedne mojstrovine, s katerimi si nas spodbujal in razveseljeval. Pri glavnem Kapetanu navijaj za nas, ki še tekamo po igrišču življenja. Počivaj v miru.

Barbara Kastelec: Res smo žalostni, pretreseni. V spominu ga bomo imeli kot zelo originalnega, spodbudnega, veselega duhovnika, prijatelja. Bogu hvala za njegovo življenje, bilo je pričevanjsko. Zadnje besede na njegovem fb: Hvala ti, moj Gospod, ker me ljubiš. Povedo vse.

Dani Siter: O, moj Gospod, sprejmi v svoje naročje tega brata. V življenju tu na zemlji ti je zvesto služil. Naj se veseli v tvojem objemu, in naj mnogim izprosi milost spreobrnjenja. Družini in salezijanski družini voščim iskreno sožalje.

Robi Sekavčnik: Dragi prijatelj, soigralec, sošolec, duhovnik ... Matild Josip Domić ... Hvala ti za vse ... Hvala, ker si učil razmišljati preko "okvirjev in meja" ... Hvala za zgled pristne in globoke vere. Se vidimo ...

Maja Kos: Dragi Matild! Bila sva drug drugemu prva uskovniška soanimatorja. V takratno uskovniško slovo si dejal, da prvega soanimatorja menda ne pozabiš nikoli. Hvala za vse veselje, ki si ga izžareval, hvala za tvoj zgled, hvala, ker si vedno našel kakšno besedo zame, hvala, ker nisi pozabil svoje prve uskovniške soanimatorke. Pogled mi uhaja na tvojo novomašno podobico in geslo, ki si ga izbral: "Moja ura" (Jn 2,4) Zdi se kot odgovor na ta nepričakovani odhod. Zaupal si v Božji čas, v Njegovo uro. Naj te Marija Pomočnica popelje v veselje tega, kar si oznanjal in v kar si veroval, v gledanje iz obličja v obličje."

Natalija Selšek: Nekega dne, v prvem letniku, sem si grdo zvila koleno in naslednji dan si me peljal na urgencno. In ker nisem mogla hodit, preskakovanje Ljubljane po eni nogi pa mi ni slo ravno dobro, si me pac nosil. Pa sva mogla se na en konec Ljubljane po kartico in se na drugega ... Ampak si me nosil. Vem, da po kar nekaj korakih zagotovo ni bilo lahko. Ampak takega smo te poznali. Pozrtvovalnega, vsakemu pripravljenega pomagat. Hvala! Tam gor si pa le spocij!