Danijel je najmlajši v družini, ima starejšega brata in starejši sestri. Od zgodnjega otroštva se je navduševal nad športom, saj je aktivno treniral tako odbojko kot nogomet. V prostem času rad igra kitaro in klavir ter ceni čas, ki ga preživi v družbi prijateljev, družine in mladih. Obiskoval je katoliško Osnovno šolo Alojzija Šuštarja. Po končani osnovni šoli se je Danijel odločil za Gimnazijo Želimlje in bival v Domu Janeza Boska. Salezijanci so ga navdušili. 

FOTO: Tatjana Splichal 

Ob koncu tretjega letnika se je Danijel začel spraševati, kaj je njegova pot sreče, kakšne sanje pripravlja zanj Bog in kam ga kliče. Po srednji šoli je zato vstopil v formacijsko hišo na Rakovniku v Ljubljani na razločevanje poklicanosti. 8. septembra 2021 je vstopil v mednarodni salezijanski noviciat Colle Don Bosco v svetnikovem rojstnem kraju.

Leta, preživeta na Gimnaziji Želimlje, so bila najlepša štiri leta mojega življenja. Tam sem spoznal tudi salezijance. (Danijel Kokalj)

8. septembra je minilo točno eno leto, odkar ste pred Bogom, predstojnikom, svojimi sobrati, sorodniki in mladimi izpovedali, da želite v prihodnjih dveh letih ostati v salezijanski redovni družbi in darovati svoje življenje za mlade. Kako se počutite ob prvi »obletnici« in kako se je spremenilo vaše življenje? 

Še zelo dobro se spomnim tega dne, kako sem bil pred mašo živčen. V tem enem letu sem veliko izvedel o sebi, kljub slabostim in grehom me je Bog poklical in mi dal »orodje«, da sem se soočil s številnimi izzivi in se izoblikoval v takšnega človeka, kakršen sem danes. Živel sem enako kot prej, hkrati pa sem Bogu in mladim obljubil, da bom daroval življenje za Boga in za mlade. Velikokrat imamo zelo naporne dneve, zato je pomembno, da se ustavim in zadiham. Pred letom dni sem začel v Italiji študirati filozofijo, ki mi je pomagala na osebni ravni. Naučila me je, kako povezat srce in glavo.

Danijel z družino. FOTO: Osebni arhiv 

Isto je to, da živim na enak način, kakor sem do sedaj, drugače pa je to, da sem postal redovnik in drugače doživljam vsakdanjik in življenje. Velikokrat se spomnim, da sem dal življenje za Boga in za mlade in ne živim več samo zase. Spremenilo pa se je tudi to, kako name gledajo mladi, prej sem bil kot animator, zdaj sem redovnik, salezijanec. Prav tako se je spremenila dinamika v skupnosti in v družini.

Kaj vse se je v tem času zgodilo? 

8. septembra lani sem naredil prve zaobljube v Torinu, kjer je bil doma don Bosko in od koder izhajajo salezijanci. Potem sem prišel nazaj v Slovenijo, se družil s prijatelji in družino in se potem čez teden dni ponovno vrnil v Italijo v Milano. Letos sem tam začel študij filozofije in spoznal nove sobrate. Ob vikendih pa sem delal z mladimi, ki so se soočali z drogami, alkoholom, orožjem in s težko družinsko problematiko. Naša naloga je bila, da se z njimi povežemo, jih poslušamo in jim pomagamo. Videl sem, da ti mladi v sebi skrivajo močne in boleče rane, ki jih ne znajo izraziti ali ubesediti, poleg tega pa nimajo prave osebe, s katero bi se bili pripravljeni pogovarjati, kaj šele se ji zaupati.

V tem letu sem se naučil, kako povezovati srce in glavo. (Danijel Kokalj)

Letošnje poletje pa sem v večini preživel v Sloveniji. Bil sem na duhovnih vajah v Želimljah, poleg tega sem bil vzgojitelj v dijaškem domu, pomagal sem na oratorijih in se udeležil Svetovnega dneva mladih v Lizboni.

Kaj oziroma kdo vas je navdahnil, da sledite klicu v posvečeno življenje? Zakaj salezijanski red? 

Ob koncu tretjega letnika sem si začel postavljati vprašanja: Kaj je moje poslanstvo in zakaj sem tukaj? Misel, ki se je vame močno zakoreninila, je: »Kam me kličeš, Gospod? Vsi smo za nekaj poklicani.« Od tistega trenutka, sem molil še močneje in prosil Boga, naj mi pokaže pot, ki jo je ustvaril zame. Vedno sem govoril: »Želim biti srečen in ti me poznaš bolje, kot jaz poznam sebe.« Kmalu sta se po razločevanju »pokazali« dve možnosti, ali biti družinski oče ali pa me Bog kliče, da bi mu bližje sledil po zgledu Janeza Boska, kot redovnik salezijanec. Potem sem začutil klic in željo v sebi slediti Gospodovemu klicu v redovniško življenje.

Izlet skupnosti v noviciatu v italijanskih gorah. FOTO: Osebni arhiv 

Kako poteka dan mladega salezijanca? 

Opisal bom svoj dan v času študija in dela v Milanu. Vsako jutro sem se zbudil malo pred sedmo uro. Ob sedmih smo z ostalimi sobrati začeli z molitvijo, premišljevanjem o Božji besedi in s sveto mašo. Sledil je hiter italijanski zajtrk (nekaj piškotov in kava) in 20-minutno jutranje čiščenje skupnih prostorov. Ob devetih dopoldan smo začeli s poukom, ki je trajal do enih popoldan. Po pouku je napočilo kosilo in pomivanje posode. V popoldanskem času smo imeli čas za rekreacijo, po navadi smo igrali nogomet. Zgodilo se je tudi, da smo pouk imeli še popoldan. Med vikendi pa smo s sobrati obiskovali mladinski center, kjer smo se srečevali z veliko mladimi, ki so imeli ogromno stisk.

Katera salezijanska vzgojna načela so vam najbližja in zakaj? 

Salezijansko geslo je: »Daj mi duše, drugo vzemi.« To se morda sliši malo srhljivo, pa vendar ima za seboj tako velik in lep pomen. Pomembno je, da mlademu človeku pomagam kot kristjan in dober državljan, da duhovno zraste in pride v nebesa. To je moja motivacija, ki me vedno znova žene naprej.

Sv. Janez Bosko velja za utemeljitelja vzgojnega načina, znanega pod imenom preventivni sistem, ki temelji na razumu, veri in ljubeznivosti.

Kako prepoznate in podpirate mlade, ki se soočajo s težavami in izzivi?

Z ljubeznivostjo in povsem preprostim človeškim pristopom. Pomembno je, da se počutijo sproščeno in da sem jim tam vedno na razpolago in poskušam biti vedno prisoten ob aktivnostih, da me lahko bolje spoznajo in jaz njih. Na začetku so nekateri mladi precej zadržani, ker te še ne poznajo, vendar so z vsakim dnem bolj sproščeni in so lahko ob tebi to, kar so. 

Izlet skupnosti v Rimu (ob kanonizaciji salezijanca Artemida Zattija). FOTO: Osebni arhiv 

Kako ste se pripravljali na začasne (2 leti) zaobljube? 

Na začasne zaobljube sem se pripravljal eno leto v Torinu. V tem obdobju sem rasel tako na človeški kot na duhovni ravni. Poglobil sem se vase, vse do svojih ran, strahov in bolečin. Vodil nas je magister iz Italije, ki je bil zame kot drugi oče, saj me je sprejel z odprtimi rokami. V tem letu je bilo pomembno, da odkrijem, kaj Bog želi zame.

Praznovanje z magistrom in ostalimi in ostalimi sonovinci po prvih zaobljubah. FOTO: Osebni arhiv

Na katerem področju dela znotraj salezijanske skupnosti vidite svoj največji potencial? 

Vidim se kot vzgojitelj v dijaškem domu na Rakovniku ali v Želimljah. Pa tudi delati v naših salezijanskih mladinskih centrih.

Kako vidite pastoralo mladih v prihodnje? Kako bi morala nagovoriti sodobno mladino?

Ena stvar je, v katero sem vedno bolj prepričan: »Hrepenenje po Bogu nikoli ne bo ugasnilo. Imajo ga vsi mladi, ima ga vsak človek. Ni se treba bati, da mladih Bog ne zanima več.« Vsi iščejo srečo, veselje, notranji mir in ljubezen, kar pa Bog je. Se mi pa zdi, da pri veliko ljudeh manjka tisti pravi človeški stik in pristen odnos, ki ga človek zmore.

FOTO: Tatjana Splichal 

Kako vas je salezijanska duhovnost obogatila in vplivala na vašo osebno vero? 

Salezijanska skupnost mi je dala veliko veselja, preprostosti in igrivosti. Naučila me je, da znam preklopiti iz nekakšne globine v otroško igrivost z mladimi. Salezijanska skupnost zame predstavlja veliko družino.

Želel bi si srce, ki je svobodno, ki ljubi ne le sebe, ampak gre onkraj sebe. (Danijel Kokalj)

Kateri je vaš najljubši citat sv. Janeza Boska in zakaj vam je všeč? 

»Rad bi vas videl vesele na tem svetu in vesele v nebesih.« Zame ta misel predstavlja veselje, da lahko ustvarjam okolje, ki je majhen košček nebes na zemlji.

Kaj bi sv. Janez Bosko svetoval mladim salezijancem v današnjem času? 

Mladim bi svetoval, naj jih ne bo strah, ko najdejo zaklad, ki je seveda to, kar Bog želi od njih. V tistem trenutku naj jih ne bo strah spustiti vse in z odprtimi rokami objeti zaklad. Naj jih ne bo strah poslušati Boga in slišati njegov odgovor.