Franc Ksaver Meško (1874–1964), slovenski pisatelj, duhovnik in domoljub, je ena izmed velikih osebnosti slovenske zgodovine, a o njem danes vemo malo. Skoraj enourni dokumentarno-igrani film v režiji Davida Sipoša bo osvetlil duhovnikovo skoraj 90-letno življenjsko pot, literarno ustvarjanje in ljubezen do slovenskega naroda in besede. Film pod skupnim naslovom Tihi večeri sestavljata dokumentarni in igrani del; slednji je kolaž iz različnih povesti, likov in zgodb, s podnaslovom Onkraj poljan. O Mešku v filmu spregovorijo literarni zgodovinarji, profesorji, sorodniki, njegovi farani in drugi, ki so se na svoji profesionalni ali osebni poti srečali z njim in njegovim delom. Pri filmu je sodelovalo skoraj 200 ljudi, podprle so ga tri občine: Sveti Tomaž, kjer bo 13. decembra tudi premiera, Ormož in Slovenj Gradec, pomagali pa sta med drugim tudi Slovenska škofovska konferenca in katoliški dom Sodalitas iz Tinj.

Po štirih »svetniških« oziroma škofovskih likih ste tokrat v filmski zgodbi upodobili pisatelja. Od kod je prišel izziv?

O skoraj vseh dosedanjih filmsko upodobljenih likih sem prvič slišal ali v šoli, kot je bilo v primeru Lojzeta Grozdeta na Škofijski gimnaziji v Mariboru, ali pa šele, ko sem dobil naročilo za film, recimo o škofih Vovku, Smeju, Gnidovcu … Vsi ti liki so torej stopili v moje življenje v odraslih letih. Franc Ksaver Meško pa me spremlja že od malega, povezana sva po krvni liniji, je namreč moj praprastric po očetovi strani. Seveda se o njem doma nismo pogovarjali vsak dan, je pa bil vsaj v zavesti babice in očeta družinski ponos, da je bil naš prednik duhovnik in pisatelj. V šoli se o njem nismo učili, tudi kje drugje nisem slišal o njem.

Še živijo ljudje, ki so ga poznali?

Živih prič je malo, nekaj pa le še. Ti imajo glavno vlogo v dokumentarnem delu filma. Predvsem so to Korošci, ki so takrat pri njem ministrirali, in Meškova rodbina, ki je strica Karla obiskovala na Koroškem. Spominjajo se otroških prigod, na primer, kako je ministrante na tepežni dan postregel z dobrotami … To so sicer oddaljeni otroški spomini, pogosto idealizirani, kljub temu pa veliko povedo o Meškovi dobroti in prijaznosti. Imajo ga v čislih, bil je spoštovan duhovnik. Korošci so ga imeli radi, čeprav je bil Prlek (nasmeh), in tudi on se je med njimi dobro počutil, kar se razbere iz njegovih del.

Kdo je bil Meško, kako ga film predstavi?

Film v osnovi ni biografski, ne sprehodimo se natančno po vseh krajih, kjer je služboval, ne po obdobjih življenja. Skozi film Meška »začutimo«: kaj ga je navduševalo, kako je razmišljal, kaj so mu pomenili preprosti kmečki ljudje, njihove vsakdanje težave, kako je doživljal vasi, naravo … Imel je pretanjen čut za opazovanje okolice. Po svoje je bil samotar, kadar je pisal, je hotel imeti svoj mir, hkrati pa je potreboval ljudi okrog sebe, iz pogovorov z njimi, iz njihovih življenj je črpal snov za pisanje.

Kaj zaznamuje njegovo ustvarjanje?

Tako na grobo bi rekel, da tri pokrajine, tri obdobja. Prvo je Prlekija, Sveti Tomaž pri Ormožu, kjer se je rodil in kjer je preživel otroštvo. Čeprav se po vstopu v bogoslovje le redko ali sploh ni vračal domov, od tu črpa navdih v svojih delih, pokrajina je pustila v njem močan pečat. Drugo je avstrijska Koroška, kjer je služboval v prvih letih po posvečenju in se pred plebiscitom srečeval z napetostmi narodnega vprašanja, jezika. S pisano besedo je želel, da bi se slovenski jezik ohranil, da bi bil navzoč na Koroškem, boril se je za slovenščino. Zbežal je čez Karavanke in bil nekaj časa »prebežnik«, kar pokažemo tudi v filmu – bežal je pred Nemci, bežal pred jugoslovansko oblastjo … Proti koncu druge svetovne vojne se je spet vrnil na Sele pri Slovenj Gradcu, vsega skupaj je bil na tej župniji kar 40 let.

Kakšen opus je napisal? Katera njegova dela bi moral poznati vsak Slovenec?

Meško je bil plodovit pisatelj. Pisal je črtice, pripovedi, pesmi, tudi dramatiko. Dela, ki so se zapisala v literarno zgodovino, je zbirka črtic Ob tihih večerih ter več del za mlade, čutil je poslanstvo, da mladim zapusti popotnico, da vzgaja. Kot v filmu pripoveduje literarna zgodovinarka, je šel kot pisatelj skozi več obdobij, od realizma, naturalizma, vse do simbolizma. Nekateri njegovo literaturo označujejo za večerni­ško, češ v stilu tistega časa, ni pa toliko izstopajoča, da bi ostala v literarnem kanonu do danes. Mislim pa, da je za to, da ga danes ne beremo v šolah, kriv predvsem šolski sistem, ki ga je že zdavnaj izločil iz pisateljskih vrst.

Družil se je s pisatelji tistega časa. Nekateri ga primerjajo s Cankarjem.

Meško ni bil neposredno član moderne, bil pa je gotovo njen najpomembnejši sodobnik in ji je bil od takratnih slovenskih knjižnih ustvarjalcev najbližji. Ohranjal je stike s pisatelji in pesniki, obiskovali so se, si pisali pisma, nekatera so objavljena v njegovih Dnevnikih. Tudi njega omenjajo znani pisatelji. Z nobenim pa ni preživljal dosti časa, morda se je še največ družil z Jakobom Sokličem, duhovnikom v Slovenj Gradcu, velikim ljubiteljem umetnin. V njegovi spomin­ski hiši je tudi del Meškove zapušči­ne. Pisatelj Meško je imel rad navadne ljudi, poslušal je njihove zgodbe in jih »pretapljal« v povesti in zgodbe. Njegovi junaki so večinoma »ljudje srca«.

Film je sestavljen iz dveh delov: igranega in dokumentarnega. Ste se osredotočili na njegove literarne junake ali njegovo življenje?

Igrani del, dolg približno 20 minut, je zaključena samostojna enota. Prikaže zgodbo fanta in dekleta, ki se želita rešiti revščine pri krušnih starših in srečo poiskati v tujini. V resnici sta Tine in Manca nekakšna »zmes« Meškovih junakov iz različnih del, nastopi tudi duhovnik Meško v mlajših letih. V dokumentarnem delu pa spregovorimo o njegovem duhovniškem življenju in literarnem ustvarjanju. Mislim, da v filmu ni nobene letnice, bolj so nam pomembna pričevanja, spomini ljudi nanj, vprašanja, o katerih je pisal, in čas, v katerem je ustvarjal. Film pa ni le igrano-dokumentarni, ampak je tudi malo avtobiografski, delček moje osebne zgodbe. Povezuje ga deček, ki pri babici odkriva knjige, slike, pisma … Prek babičinega podstrešja odkrivamo Meškovo življenje.

Film pa ima tudi dva naslova: Tihi večeri in Onkraj poljan. Zakaj?

Oba smo izpeljali po Meškovih črticah. Igrani film Onkraj poljan smo posneli že lani. Poslali smo ga na nekaj festivalov, od koder ravno v teh dneh prihajajo novice – na festivalih v Rusiji in Romuniji je postal zmagovalec in dobil nagrado. Čeprav pripoveduje slovensko zgodbo, je to hrepenenje po lepšem življenju tako univerzalno, da ga razume ves svet. Meško je očitno zadel v samo srčiko človeškega srca, vedno aktualno. Tudi naslov dokumentarnega dela Tihi večeri je iz njegove črtice, lahko pa ga vzamemo širše: to so tisti mirni večeri, ko vzamemo knjigo v roke, ko si z branjem širimo obzorje in s tem bolje razumemo svet. Pravzaprav je film kot celota lahko tudi film o branju.

Pravite, da v filmu Meška ne idealizirate …

Še zdaleč ne, film tudi ni reklama za njegovo literaturo. Ne postavljamo ga na raven, da bi rekli, da je drugi Cankar, čeprav je bil poleg Cankarja v tistem času najbolj prevajan slovenski pisatelj. S sogovorniki, tudi literarnimi zgodovinarji, knjižničarji, slovenisti pokažemo na kvaliteto in slabosti njegove za tisti čas »všečne« literature. Pokažemo tudi na njegovo duhovništvo, v celibatu – čeprav je bil vedno zvest obljubi – ni bil srečen. V mladih letih, kmalu po nastopu duhovniškega službovanja, piše literarni zgodovinar Rudi Mlinar v življenjepisu, je ob Klopinjskem jezeru okusil tudi zaljubljenost. Verjetno je to razbral iz njegovih pesmi. Ko je Trstenjak grafološko analiziral njegovo pisavo, je zapisal, da je »osamljen mučenik življenja«, »molčeč samotar«. Imel pa je v sebi tudi nekaj aristokratskega, znal se je postaviti zase. Najbolj pomembno pa je, da so ga ljudje imeli radi. Mene navdušuje njegova misel: »Vedno me je privlačevalo življenje velikih mož, zlasti pesnikov in pisateljev, ne samo njih dela. Saj je vsako življenje tudi roman, bolj ali manj razgiban, morda ne tako silno napet, kakor izmišljena povest, a vedno bolj resničen in prav zato več vreden.«

Mehak, obziren in vljuden

Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja piše, da ga je leta 1900, ko je bil župnijski upravitelj v Škofji Loki, obiskal pisatelj Ksaver Meško. Šel je ponj na železniško postajo. »Ljubeznivo se mi je nasmejal, ko me je zagledal in sva si segla v roke. Vsa tista mehkoba, ki odseva iz njegovih del, mu je bila zapisana v očeh in na licu.« Ob tem pove, da ga je Ivan Cankar nekoč vprašal, če pozna Meška in mu rekel: »Povej mi, ali je resnično tako mehka duša, kakor razodeva njegov slog?« Ko je Finžgar potrdil: »Neizrečeno mehka duša in prav tako srce«, je Cankar dejal: »Potem piše pravilno. Odkritosrčen je in ne laže.« Izidor Cankar je bil leta 1910 pri Mešku, ko je bil župnik pri Mariji na Zilji na Koroškem. Po srečanju z njim je v svoji knjigi Obiski zapisal: »Meško je v življenju prav tak kot v knjigi: mehak, obziren in vljuden.«

Foto: Tatjana Splichal