S terenskim vozilom nam je uspelo zlesti na sipine, od koder smo lahko spremljali zahajajoče sonce, ki je še zadnjič osvetlilo prostrano pusto pokrajino te zahodnoafriške države, ki se je kmalu zavila v temo. Noč so osvetljevale le brlivke in ognji pred barakami v vasi, na nebu pa so se zvezde pričele pripravljati na svoj šov. Ob skoraj neobstoječem svetlobnem onesnaženju je Mavretanija čudovita destinacija za opazovanje zvezd. In še marsičesa drugega!

Prestolnica, ki spominja na šotorišče

Pristali smo v Nouakchottu, prestolnici te razmeroma mlade države, ki je neodvisnost od Francije dobila leta 1960. To je eno največjih mest v mogočni Sahari, ki tukaj pada tako rekoč naravnost v morje. Nekdanja ribiška vasica z nekaj sto prebivalci, ki so ji pravili »mesto vetrov«, je bila izbrana za novo prestolnico in od takrat se je semkaj priselilo okrog 1,3 milijona prebivalcev. Večina jih je naselila barakarska naselja, najbolj zloglasni slum pa so poimenovali Kosovo. Mesto gotovo ne bi tako zraslo, če ne bi podnebne spremembe in dezertifikacija v 70. in 80. letih iz stepe prignale na sto tisoče podnebnih beguncev, nekoč nomadov.

Eden od številnih kanjonov, ki vodijo proti planoti Adrar. FOTO: Mitja Lavtar

Kakšna blaginja tu ne vlada – 40 odstotkov državljanov živi pod pragom revščine, povprečna mesečna neto plača pa je okrog 60 evrov. V mestnem središču najdemo nekaj urejenih avenij in vladnih stavb, sicer pa se naselje zdi kot eno samo veliko šotorišče. Šotore so nekdanji nomadi resda zamenjali za valovito pločevino in na soncu sušeno opeko, s katero gradijo barake, a te po videzu posnemajo tako ljube jim šotore. Obiskali smo zanimivo tržnico kamel, narodni muzej, mestno tržnico, nato pa še živahno ribje pristanišče. Ribiči svoje barvite čolne vsak dan zvlečejo v morje, po lovu pa nazaj na kopno, kjer ulov prodajo na bližnji tržnici ali pa ga z oslovskimi vpregami odpeljejo v mesto. Ves ta živahni vrvež je sicer izredno zanimiv, a v deželo smo prišli zaradi njene notranjosti, zaradi oaz in odmaknjenih naselij daleč od civilizacije.

Kakor pravijo Arabci – kjer se konča voda, se začne svoboda.

V puščavo

Uredili smo si potrebna dovoljenja, potem pa smo se v konvoju treh Toyot iz mesta zapeljali v Saharo. Kmalu za območjem prestolnice se začne velika nenaseljena praznina in ne čudi, da so tej četrti najredkeje poseljeni državi na svetu Francozi pravili le grand vide – velika praznina. A kakor pravijo Arabci – kjer se konča voda, se začne svoboda. Med vožnjo so mimo nas bežale tipične razglednice: karavana kamel, pastirji s kozami in ovcami, policijske kontrolne točke, zlate sipine, vasice z mošejo in nekaj šotori. V eni od takšnih smo se ustavili.

Karavana kamel v Beli dolini. FOTO: Mitja Lavtar

Obkrožili so nas otroci in nekakšen plemenski poglavar nas je povabil v večji šotor, kjer je bila zbrana družina. Otroci so prosili za kemične svinčnike, ženske pa za zdravila – zdi se, da z veseljem vzamejo karkoli in s tem zdravijo sleherno tegobo, ki jih tare. Med našim obiskom so na primer bolnim otrokom dajali tablete za povišan pritisk. Med njimi je bilo tudi nekaj precej obilnih žena – v Mavretaniji namreč veljajo nekoliko drugačni lepotni ideali, ki favorizirajo močnejše ženske. Eden od razlogov je tudi (in to govorim skrajno resno), da je težjo ženo težje ugrabiti.

Otroci so prosili za kemične svinčnike, ženske pa za zdravila – zdi se, da z veseljem vzamejo karkoli in s tem zdravijo sleherno tegobo.

Čez hudičevo dolino

Zahvalili smo se za čaj in kamelje mleko, s katerima običajno sprejemajo obiske, in nadaljevali s potjo. Proti večeru smo dosegli »raj sredi pekla«, čudovito oazo Terjit, kjer se je mogoče skopati v prijetnem potočku pod palmami. Noč v mavrskem šotoru je obetala dober spanec in romantiko, a kmalu so pod klifi nedaleč stran začeli lajati psi, sledil pa jim je nekakšen obsedenec, ki se je nekaj deset minut glasno drl. Le kaj se mu je pripetilo? Ni in ni nam bilo jasno.

Zjutraj smo nadaljevali pot proti dolini z belim peskom, kjer so nam šoferji povedali, da je ta čudovita dolina v domeni hudiča. Čez dan je nam dovoljeno potovati čeznjo, prenočiti v njej pa je prepovedano, saj se tedaj vanjo spusti hudič. Srečanje z njim naj bi bilo krivo tudi za blaznost moškega, ki je ponoči kričal in nam kratil spanec.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 1/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku.