Premore neverjetno veliko usmerjenosti v dobro in v to, kaj se da narediti, izboljšati, spremeniti pri nas samih. Deluje lahkotno in ljubeznivo, vedno s konkretno vzgojno rešitvijo v rokavu. A tudi njena pot od državne službe do samostojne podjetniške poti in nazaj do učiteljice, s skalami na poti njenega osebnega življenja, ko se je morala postaviti na noge kot mama samohranilka, je šla skozi trnje do zvezd.

Prihaja novo šolsko leto. Običajno s pričakovanji, lahko pa tudi s tesnobo pred novimi obveznostmi. Kako se osebno soočate z začetki?

Najprej mi pade na pamet vaja, ki jo delamo na mojem tečaju. Ljudje avtomatsko obračamo pozornost na svoje obveznosti. Na tečaju pa se naučimo preusmeriti pozornost na vmesne pavze med obveznostmi. Recimo, da moram zjutraj odpeljati na sprehod psa, nato sina v šolo, jaz pa iti v službo. Opazim samo obveznosti. Če pa načrtujem, da vstanem pol ure pred vsemi (čeprav sovražim budilko) in grem zato zvečer prej spat, bom imela zjutraj dober zajtrk, kavico v miru in dan bo drugačen. Pot do šole s sinom izkoristiva za prijeten klepet in načrtovanje, kaj bova počela popoldne. Naredim si prijetne obrede, ki so mi v oporo.

Preden dam, nahranim sebe. Absolutno pa dajem. In več, kot dajem, več dobim. A dajem iz polne, ne iz izčrpane sebe.

Ali ne vodi to v sodobni individualizem z glavnim fokusom le na sebi?

Absolutno ne. To je samo vmesni korakec – preden dam, nahranim sebe. Absolutno pa dajem. In več, kot dajem, več dobim. A da dajem iz polne, ne iz izčrpane sebe. To so majhne stvari. Včasih sem recimo opazila, da se že tresem, ker sem ob obilici dela pozabila jesti. Kakšna skrb zase je to?!

"Niti en ravnatelj mi še ni rekel, da sem preveč sproščena, nasmejana in da imam otroke preveč rada." FOTO: Jana Jocif

Mame smo v družini pogosto kot policistke, ki hodijo naokrog z namrščenim čelom in kopico »ukazov«. Kako se vi doma izogibate takšnemu vzdušju?

Večkrat jih vključim v opravila tako, da jim je všeč. Vprašam: Imate kakšno idejo, kaj bi skuhali za kosilo? Imamo pravilo, da se za mizo ne pogovarjamo o neprijetnih stvareh. Nekoč so bila moja stalna vprašanja: »Koliko imate naloge, kako je bilo v šoli …?« Sami so me vprašali: »Ali je to res potrebno še pri kosilu?« Sploh nisem imela ideje, kaj naj jih še vprašam, ker sem bila z mislimi že pri opravkih. Ko smo uvedli to pravilo, sem bila čez dan avtomatsko bolj pozorna na lepe stvari, ki jih bom omenila pri kosilu. Danes jih vprašam, kaj je bilo v dnevu najlepšega ali smešnega. Ali pa tuhtamo, kaj bomo delali med počitnicami, kateri film bomo pogledali zvečer …

Kje se je oblikovala ta oseba, ki je ugotovila, da ima moč, da znotraj ustaljenih sistemov naredi stvari drugače?

Ne vem, od kod mi to, da sem se vedno znala požvižgati na sistem. Mogoče zato, ker je bilo že doma okolje, ki mi je sporočalo, da mi ne bo uspelo. Naj si ne domišljam, kdo da sem.

Ne vem, od kod mi to, da sem se vedno znala požvižgati na sistem. Mogoče zato, ker je bilo že doma okolje, ki mi je sporočalo, da mi ne bo uspelo. Naj si ne domišljam, kdo da sem.

Iz kljubovanja torej?

Razvila sem sistem »kaj pa ti veš?!«. Spomnim se, da mi je mama rekla, da sem čudna. Rekla sem ji: »Nisem čudna, samo tebi se zdim taka.« To, kako me vidijo drugi, me ne določa. Nespodbudne okoliščine od doma sem znala obrniti v drugo smer, to me je samo še bolj podžgalo. Tudi to, ko sem opazovala starejše, ki so vedno preklinjali denar in hkrati stalno bili brez njega. Naučila sem se opazovati vzorce in sklenila, da se ne bom tako obnašala. Želim živeti obilje, svobodo in ne strahu, stresa.

Predvidevam, da je bila pot od teh sklepov do dejanj še dolga.

Seveda! Vmes je bilo hudo razočaranje, saj sem kot najstnica začela graditi vizijo, kako bom živela. Te sanje so me gnale, da sem se učila, kljub žurerski družbi nisem zašla na stranpoti. Zelo kmalu sem vedela, kaj hočem, in da moram za to tudi nekaj narediti. Potem pa je prišel najbolj črn trenutek mojega materinstva, ko sem dobila otroke in si srčno želela biti drugačna mama, ampak vzorci znotraj mene so bili močnejši. Vklopili so se ravno v stiski. To, kar sem se zaklela, da ne bom nikoli rekla, sem rekla.

Sabina Košmrl med intervjujem z novinarko Darjo Ovsenik. FOTO: Jana Jocif

Otroci pritiskajo na naše rdeče gumbe in gremo v avtomatizem.

Tako je. Včasih mi je bilo tako hudo, ko sem z dojenčkom na rami hodila po stanovanju, starejša punčka pa je pritiskala na te gumbe. Moje telo je želelo zakričati, ponižati, udariti. Tega nisem želela narediti, zato sem, ne vem, zakaj, kar začela drdrati Oče naš, ki si v nebesih … To mi je bila mantra, mogoče bi bila to lahko druga misel, afirmacija, ne vem, zakaj, molitev.

Čutim se zelo povezano z Bogom. O tem mi je bilo sicer težko govoriti, ker doma nismo bili vzgajani v tem duhu. To plat mi je dala babica, ki me je vodila v cerkev.

Morda ste se v tistem trenutku čutili povezani le z Bogom …

Čutim se zelo povezano z Bogom. O tem mi je bilo sicer težko govoriti, ker doma nismo bili vzgajani v tem duhu. To plat mi je dala babica, ki me je vodila v cerkev. Ona me je naučila, da je Bog nekaj, kamor se lahko zatečem, kjer bom vedno sprejeta, slišana. Mogoče mi je to dala tudi izkušnja smrti.

Celoten intervju si lahko preberete v reviji Praznična, jesen 2024. 
Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.