S. Vida Gerkman: Albanci so zelo spoštljivi, v verski strpnosti so lahko za zgled vsemu svetu. Tujci smo sprejeti, redovnice smo spoštovane. FOTO: Ksenja Hočevar



Dobrih trideset let je misijonarila v Afriki, v Burundiju in Ruandi je doživela grozote vojne, strašen genocid, epidemijo kolere in tifusa, prebolela je nešteto malarij. Zadnjih osem let živi med najbolj revnimi Albanci v mestu Gramsh, približno sto kilometrov južno od Tirane. V mestu je dobra polovica prebivalstva brezposelnih, industrije skoraj ni, dela, ki jih ponujajo mali podjetniki in trgovci, so slabo plačana. »Vsak dan slišim zgodbe, ko samo obstanem in si rečem, da se to v 21. stoletju sredi Evrope ne bi smelo dogajati,« pravi s. Vida Gerkman. Po poklicu medicinska sestra ima v pritličju samostana usmiljenk urejeno ambulanto, kamor prihajajo iz mesta in hribovskih vasi po najbolj nujno zdravstveno pomoč, včasih tudi samo z »izgovorom«, da povedo za socialno stisko. »Pomagamo, kolikor zmoremo,« pravi s. Vida: »Hvaležnost Slovencem, ki darujete, da lahko rešujemo največje stiske, je neizmerna. Brez pomoči dobrih Slovencev bi lahko ambulanto kar zaprla.« Slovenska karitas revnim pomaga z več projekti, eden od teh je Ne pozabimo revnih v državah jugovzhodne Evrope, ki ga z medijsko podporo Družine organizirajo že štirinajsto leto v postnem in velikonočnem času.

S. Vida, kako ste preživeli velikonočne praznike? Je tudi v Albaniji epidemija preprečila zunanje praznovanje?

Obredi so tu dovoljeni, seveda pa moramo upoštevati vse ukrepe, da se virus ne bi širil. Imamo pa v mestu še drug »problem«: že dolgo nimamo katoliškega duhovnika. Dvakrat na teden prihaja iz sosednjega mesta. V mestu je okrog sto katoličanov, približno 15 odstotkov, in k maši jih prihaja okrog 70, za praznike pa pridejo tudi drugi: muslimani, pravoslavni, evangeličani. Ko je velik praznik, praznujemo skupaj ne glede na vero.


S. Vida Gerkman: Že tako socialno in ekonomsko slabe razmere so se ob epidemiji še poslabšale. Mnogi so izgubili delo, večini so se zmanjšali prihodki. FOTO: osebni arhiv


Torej vas pretežno muslimanska dežela sprejema kot redovnico?

Albanci so zelo spoštljivi, v verski strpnosti so lahko za zgled vsemu svetu. Tujci smo sprejeti, redovnice smo spoštovane. Po rojakinji sveti materi Tereziji se imenujejo ulice, bolnišnica, letališče … Politični oblastniki so si desetletja prizadevali odgnati Boga iz src ljudi, komunistični voditelj Hoxha je po vojni rušil cerkve, jih spreminjal v skladišča in športne dvorane, želel je ustvariti »novega človeka – nevernika«, a Kristus je kljub preganjanju ostal med njimi, vera je vedno tlela, čeprav so jo lahko živeli le v odmaknjenih hribovskih vaseh. Danes počasi raste »nova Cerkev«, kot je dejal papež Frančišek pred leti ob obisku v Tirani.

Kako pa je epidemija spremenila vaše delo?

Že tako socialno in ekonomsko slabe razmere so se ob epidemiji še poslabšale. Mnogi so izgubili delo, večini so se zmanjšali prihodki. Številne družine so se znašle v hudi stiski, starejši, bolni, onemogli z nizkimi pokojninami nimajo za osnovno preživetje. Veliko več ljudi kot običajno se je obrnilo po pomoč za hrano, obleko, zdravila …

Močno, predvsem s podporo revije Mavrica in oddaje Sobotna iskrica, se je prijela akcija Kupim kozo … Sliši se sila simpatično. Kako lahko koza družini spremeni življenje?

Koze dajejo mleko, torej ima družina že zjutraj skodelo kakovostnega toplega mleka. Iz mleka naredijo sir, kar ga ostane, ga prinesejo, še s kakšnim pridelkom z njive, v mesto na tržnico prodat, da dobijo kakšen »lek«. Družini koza čez čas zagotovi tudi meso. Pomembne so za gnojenje, da zelenjava bolje raste. Koza ima tudi vzgojno plat: otroci se z vsakodnevno skrbjo za žival učijo odgovornosti, učijo se dela, hkrati pa je tudi razvedrilo, žival prinese veselje. Kdaj namesto koze družini kupimo tudi kravo ali zajce ali oslička, osel je dobrodošel za prenašanje tovora, za obdelavo zemlje, za nabiranje drv. Ure in ure bi vam lahko pripovedovala zgodbe, kako žival družini spremeni življenje. Meketamo, mukamo in rigamo – družinam in Bogu v veselje (nasmeh).


S. Vida Gerkman: Albanci so delavni ljudje, pošteni, taka je moja izkušnja. Revni ne goljufajo: če v ambulanti lahko kaj prispevajo za zdravilo, dajo sami od sebe, redko se zgodi, da se kdo zlaže ali poskuša goljufati. FOTO: osebni arhiv


Kakšen je bil prehod iz Afrike v Albanijo?

Vmes sem bila dve leti v Sloveniji, vrnitev iz Afrike v domačo deželo je bila težja. Vse se je spremenilo. Delala sem v Domu sv. Katarine v Mengšu, moja želja je bila, da se vrnem med slovenske sestre in še v domačih krajih kaj dobrega naredim. Pa se je pokazala potreba v Albaniji, ista provinca smo, brez omahovanja sem odšla. Največ preglavic mi je povzročal albanski jezik, še danes ga ne znam. Afriških jezikov sem se hitro učila, mlada sem bila, pri sedemdesetih pa gre bolj počasi v glavo (nasmeh).

Kaj pa ljudje? Predsodke o »šiptarjih« vsi poznamo.

Predsodki so napihnjeni. Albanci so delavni ljudje, pošteni, taka je moja izkušnja. Revni ne goljufajo: če v ambulanti lahko kaj prispevajo za zdravilo, dajo sami od sebe, redko se zgodi, da se kdo zlaže ali poskuša goljufati. Včeraj se mi je zgodilo, da sem pri družini, ko sem obiskala bolnika, pozabila telefon in denarnico – žena je z vsem pritekla za menoj. So tudi izjemno vzdržljivi. Kakšne »krvne osvete«, kar smo včasih poslušali in brali, še nisem zasledila, tega v teh krajih na jugu zagotovo ni več. Zelo miroljubni so, temperamentni, ponosni so na svojo deželo. Režim jih je pripravil, da se imajo za brezverce, a posebno v težkih časih, recimo ob smrti, se pokaže njihova vera. Pa še nekaj, iznajdljivi so, albanska iznajdljivost ne pozna meja.
_ _ _

*Celoten pogovor si lahko preberete v tedniku Družina (16/2021).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*