Kot dobra organizatorka z veliko odgovornostjo in sočutjem do človeka v stiski vidi potrebe in išče poti sodelovanja za skupno dobro, pri tem pa ji veliko pomaga tudi Slovenska karitas.

Kaj ste v tridesetih letih misijonskega dela kot usmiljenka lahko podarili?

Ko sem šla v misijone, sem se pripravljala, brala o misijonu, se pogovarjala z misijonarkami in si predvsem želela pomagati ubogim črnčkom, jih osrečevati, jim pomagati do zdravja in jih poučevati. Kot sem že večkrat rekla, so se te iluzije kmalu razblinile. Življenje je drugačno. Ljudje so, kakor mi, s svojo osebnostjo, s svojimi spoznanji in prepričanji. Najprej sem mislila, kaj jim bom lahko dala, potem pa sem videla, da od njih dejansko veliko več prejemam. Mislila sem, da so nepoučeni in nevešči, zato jih bom evangelizirala in rešila, pa so oni začeli spreobračati mene.

Vaš misijon je zaznamovan z Ruando, zadnja tri leta pa ste se že udomačili v Burundiju. Je bilo težko?

Gre za podobne razmere, podoben jezik, podobno kulturo, tako rekoč isto. Ko sem šla z enega na drug misijon, lahko rečem, da skupaj s Pavlom pozabljam, kar je za menoj, in sem odprta za to, kar je novo. Najteže je, če človek živi po eni strani v preteklosti, po drugi pa sanja o prihodnosti, ne izkoristi pa sedanjosti. Lepo je bilo v Ruandi, čudoviti spomini, najlepše pa je, kar je uspelo v Burundiju, centru za otroke s posebnimi potrebami – Akamuri, kar pomeni lučka. To ni moje delo, to je Božje delo, delo slovenske velikodušnosti, v veliki večini slovenskih dobrotnikov. Nepričakovano sem prišla v ta center. Kamor koli pridem, je najprej treba graditi. Moja prva skrb so bili otroci, potem pa tudi infrastruktura. Od leta 2012, ko so naše sestre prevzele ta center, se je že marsikaj naredilo.

Otipljivo sem čutila, kako je Božja previdnost na delu, nikdar ni bilo denarja preveč, nikdar premalo, kolikor in kadar je bilo potrebno.

Nam lahko pobližje predstavite svoje delo na misijonu v Burundiju?

Najprej sem videla, da so velike potrebe po primernih učilnicah. Bile so temačne, z mrežami, kot v zaporu. Grajene so bile iz nežganih zidakov, vlažne, že razpadajoče. Bolelo me je, da otrokom ne moremo ponuditi nekaj lepšega. Fizioterapija je bila v eni sami dvorani, v vročini brez prezračevanja. Spraševale smo se, kje bi začele. Najprej smo se odločili za center za fizioterapijo, da bi lahko začeli sprejemati svoje ljudi in center odprli tudi za druge, ki zaradi revščine ne morejo plačati teh uslug. Za pomoč sem prosila v Slovenijo in Italijansko škofovsko konferenco, ki je odobrila projekt šole. Hkrati so tekli projekti: šola, večnamenska dvorana, center za fizioterapijo in dvorana z administrativnimi prostori. Vsak je nekaj plačal, za nobeno stvar pa ni bilo dovolj sredstev za dokončanje, zato sem potem iz vseh virov sredstva porabila najprej za center za fizio­terapijo, potem za šolo ... Božja previdnost nas je vodila korak za korakom. Otipljivo sem čutila, kako je Božja previdnost na delu, nikdar ni bilo denarja preveč, nikdar premalo, kolikor in kadar je bilo potrebno.

Zaupam v Božjo previdnost in se dam voditi korak za korakom.

Na več področjih sodelujete s Slovensko karitas, že več let v projektu Za srce Afrike. Ali nam ga lahko približate?

Vse, kar je bilo zgrajeno, se je začelo s Slovensko karitas, vključen pa je tudi delež Misijonskega središča. Vsi objekti so velikega pomena za naše otroke, veliko jih ima cerebralno paralizo, pa tudi za zunanje, ki nimajo možnosti, da bi plačevali draga zdravljenja drugje. Razredi so prilagojeni potrebam naših otrok. Ni dovolj samo dobro pripravljen učni program, morajo imeti tudi primerne prostore – tako avtista ne moremo dati v veliko skupino otrok, vsak ima svoj kotiček in mizo za skupno delo. Otroci gredo radi v učilnice in jih imajo za svoje. Skupaj smo uredili administrativne prostore, ki so prav tako zelo potrebni, podaljšani pa so v večnamensko dvorano (poimenovano po očetu Boletu), kjer imajo otroci svoje prireditve, srečanja, druženja, najpomembneje pa je, kadar se lahko razigrajo do konca in so zelo veseli.

Pogled je usmerjen tudi v prihodnost. Kje še vidite potrebe?

Imamo vizijo in za zdravje je še treba kaj narediti, urediti šolske prostore, revščina ostaja in se z epidemijo povečuje. Začudena sem, da je cena mesa v Burundiju ista kot v Sloveniji ali še celo višja. Navadni delavci zaslužijo dva evra na dan, mesečna plača univerzitetno izobraženega pa je 180 evrov.

Sestra Vesna se razdaja za potrebe bližnjega. FOTO: Jana Lampe

V čem prepoznavate dar misijona?

Življenje sprejemam normalno in ga ne zapletam, tudi v času covida ne. Zaupam v Božjo previdnost in se dam voditi korak za korakom. Skušam uresničevati Vincencijeve besede: »Ne prehitevajmo Božje previdnosti« in živeti sedanji trenutek v Božji navzočnosti, v zavesti, da sta Bog in mati Marija z mano. Rada bi še izrekla zahvalo vsem Slovencem za vso dobroto. Kar tako naprej!

Česa bi se Slovenci lahko učili od Burundijcev?

Strpnosti in spoštovanja drug do drugega, gostoljubnosti, pa tudi duhovne dimenzije; oni povsod pričakujejo Boga. Vse pa izhaja iz sprejemanja življenja takega, kot je.

Celoten pogovor je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (35/2021).