Sestra Urša, kako Ugando doživljate po petih letih? Kakšno je življenje pri vas, ob ekvatorju?

Tam je zdaj moj dom, to je res velika sprememba. Kar je bilo prej neznano, je zdaj domače – v Sloveniji sem na počitnicah in grem potem nazaj domov. Tamkajšnja pokrajina je zanimiva. Smo na 1500 m nadmorske višine. Predstavljala sem si stepo, ampak v deževnem obdobju vse ozeleni. V sušni dobi je pa res vse požgano. Ljudje so odprti, veseli, prijetni, nimajo predsodkov. Res je lepo živeti z njimi.

S. Urša Marinčič z domačini. FOTO: Arhiv Slovenske karitas

Katere vse jezike govorite v misijonu?

Naš jezik skupnosti je hrvaščina, saj so druge sestre iz Bosne. V Ugandi je uradni jezik angleščina, sicer pa tam govorijo 72 jezikov iz treh različnih jezikovnih družin – to je skoraj Babilon. :) Naš lokalni jezik je runyankore. Roko na srce, ne znamo ga še dobro. To je pogovorni jezik, ne da se ga naučiti iz kakšne knjige, zato je za nas zelo težko. Če kdaj koga vprašam, zakaj je nekaj tako, me samo čudno gleda. Tako pač je! :) Ampak nismo obupale, trudimo se. Osnove znamo, za več pa vedno prosimo tiste, ki so hodili v šolo in govorijo angleško.

Kako vam uspeva preklapljanje med jeziki?

Med angleščino in hrvaščino še gre. Težje pa je, ko pridem v Slovenijo in govorim napol hrvaško. Prvi teden je vedno grozno! Najprej najdem hrvaško ali angleško besedo, šele potem slovensko. Vsakič potrebujem nekaj časa, da zares preklopim na slovenščino.

Misijonarsko delo je polno nepredvidljivih izzivov, pa vendar – kako je videti vaš vsakdan v misijonu?

Naš misijon je od župnijske cerkve oddaljen 12 km. Zahvaljujoč MIVI, ki nam je podarila avto, lahko gremo po jutranji molitvi k maši. Dopoldne ima vsaka sestra svoje delo, potem se zberemo za kosilo in dnevno molitveno uro, zvečer pa na večerji, adoraciji ali rožnem vencu in večernicah.

Počnemo zelo različne stvari. Zjutraj prihajajo predvsem žene prosit za delo. Zavestno izbiramo različne ljudi, da se lahko menjavajo – da jih čim več vsaj kdaj dobi delo. Bolni in ostareli prihajajo tudi po hrano, po pomoč pri zdravljenju in šolanju, ker je treba vse plačati. Več kot sto otrok in mladih imamo v projektu šolanja. Poskušamo ne le plačati šolnino, ampak se srečati z družino, otroka spremljati in tudi pričakujemo, da se v šoli trudi.

Poskušamo ne le plačati šolnino, ampak se srečati z družino, otroka spremljati in tudi pričakujemo, da se v šoli trudi.

Podprle smo tudi program zdravstvene vzgoje v šolah – ozaveščenost je namreč zelo slaba, zato je pomembno delati na preventivi. Imamo tudi projekt opismenjevanja odraslih, saj jih je še vedno veliko, ki se ne znajo niti podpisati. Delo z odraslimi je zahtevno, saj se borijo za preživetje – kadarkoli najdejo kakšno delo, ima to prednost pred učenjem. Vendar je res lepo videti 60-letno ženo, ki ponosno pokaže, da se zna podpisati.

V zadnjem letu sem vsak drugi dan bila v vrtcu. Italijanski laiški misijonarji so namreč pred kratkim postavili vrtec in prosili sestre za pomoč. Pomagala sem jim vse skupaj vzpostaviti. Veliko sem se naučila. V vrtcu je treba organizirati učni proces; ni tako kot v Sloveniji, kjer se otroci igrajo. Pri nas dobijo zvezek in svinčnik – pri treh letih se začnejo učiti črke. Verjetno zato, ker drugega nimajo – ni igrač in podobnih stvari. S 50 otroki v majhnem razredu zadev niti ne moreš organizirati drugače. Zdaj sestre začenjamo tudi gradnjo šole.

Kako pa napreduje gradnja vašega pastoralnega doma?

Naš pastoralni dom je zdaj končan. Tega smo zelo vesele. Ravno to nedeljo, 24. septembra, bo blagoslovljen. Tudi ljudje so zelo veseli, res hvaležni, da smo to pripeljali do konca. Ker je dom lep, so res ponosni, da imajo zdaj v vasi stavbo, ki je namenjena njim.

Za nami je Stična mladih. Že v Sloveniji ste veliko delali z mladimi, v Ugandi prav tako. V čem so si slovenski in ugandski mladi različni in v čem podobni?

Kar mi je pri mladih povsod všeč, je, da nosijo v sebi željo po življenju, življenje samo. Mlad človek želi ustvarjati, izboljšati svet, svoj položaj in situacijo domačih. To hrepenenje čutim povsod. In to je tisto, kar tudi meni daje okus življenja. Skupna stvar je še navdušenje za šport (zelo radi igrajo nogomet, skušam jih navdušiti še za košarko) in tudi navdušenje nad tehnologijo in napredkom. S trikraljevsko akcijo smo dobili računalnike. V Ugandi ljudje živijo z motikami, dohodnino pa lahko prikažejo samo preko spleta – taki kontrasti so! Seveda mladi potem želijo slediti tem stvarem.

Kar mi je pri mladih povsod všeč, je, da nosijo v sebi željo po življenju, življenje samo.

Razlike so pa zunanje, v gmotnih stvareh. Naši afriški mladi nimajo ničesar. V šoli imajo zvezek in kemični svinčnik, in to je to. Knjige, računalniki … to je znanstvena fantastika. Imajo pa drug drugega. Tu je afriška mladina v prednosti – precej več se družijo, pogovarjajo, so skupaj. V slovenskem načinu življenja čutim večji individualizem.

Vaš misijon je deležen pomoči slovenskih dobrodelnih akcij in projektov. Kako darovana sredstva spreminjajo življenja družin v Rwentobu in okolici?

Slovenci smo fenomenalni v dobroti. Te akcije in pomoči res spreminjajo življenje. Konkretno: imeti kozo spremeni vse. Samica skoti mladiče in če jih družine prodajo, dobijo denar. Z njim lahko popravijo hiše, otroke pošljejo v šolo … Glede dela pa – ljudje nenehno iščejo delo. Če imaš možnost delati vsak dan, je to res razkošje. Večinoma pa delo dobijo približno trikrat na teden. Vsaj takrat so zvečer siti, sicer gredo spat lačni. To je realnost. Zato je res vsak, vsak majhen dar za nas neznansko dragocen. Zelo lepo je videti nasmehe ljudi, njihov žar in hvaležnost. To je tisto, kar nas žene naprej.

Sestre so družini pripeljale kozo po imenu Lava. FOTO: Arhiv Slovenske karitas

Zavedam se, da so tudi v Sloveniji zdaj težke situacije. A spodbudila bi, da ostanemo solidarni – kolikor moremo. Pet evrov, en evro – vsak dar pri nas v Afriki šteje ogromno. Predvsem pa hvala za vse, kar naredite za uboge in potrebne tukaj in po svetu. Bog povrni!