61-letna s. Terezija Tomazin, šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja, prihaja iz župnije Gornji Logatec. Trenutno živi v skupnosti v Repnjah, kjer vodi Dom matere Margarete – dom duhovnih vaj. Poleg tega poučuje verouk in vodi montessori program za predšolske otroke, pripravlja pa tudi predavanja za starše. S. Terezija je v samostan vstopila leta 1984 pri enaindvajsetih letih, letos pa obeležuje kar 35 let večnih zaobljub. Rada dela z otroki in družinami, v prostem času pa uživa v ročnih delih, poslušanju glasbe in sprehodih v naravi.

Kako se počutite ob tem, da imate isto ime kot cerkvena učiteljica in prenoviteljica karmeličanskega reda, Terezija Avilska, ki je pomembno zaznamovala zgodovino Cerkve?

Terezija je tudi moje krstno ime. Dobila sem ga po stari mami. Stari oče je imel željo, da bi bila prva deklica, ki bo rojena po ženini smrti, Terezija. Tako se mu je po letu dni uresničila želja in dobil je vnukinjo Terezijo. Ko sem vstopila v samostan, sem želela, da bi tudi kot redovnica ohranila to ime. Želja se mi je uresničila.

S. Terezija Tomazin med delom. FOTO: s. Martina Štemberger

Terezija Avilska je res velika žena in vesela sem, da imam tako vzornico in priprošnjico. Posebno v času, ko sem bila odgovorna za vse sestre province in sem se v določeni situaciji počutila nemočno, mi je bila zgled, kako lahko z zaupanjem v Boga, s prepuščanjem Njemu delam velike reči. Ob svoji vzornici se počutim zelo majhno in nebogljeno, hkrati pa mi njeno življenje govori, kako lahko Bog dela velike reči po človeku, ki se mu prepusti in mu da prostor, da deluje v njem in po njem.

Sv. Terezija Avilska je bila izredno bistroumna, pogumna in vedno v iskanju globlje duhovnosti. Kaj vas pri njej najbolj navdihuje? Ali je katera izmed njenih misli ali dejanj, ki vas še posebej spremlja na vaši duhovni poti?

Terezija Avilska mi je predvsem zgled predanosti, pogumne hoje za Gospodom v vseh življenjskih situacijah. Pri njej me najbolj navdihuje njeno neprenehno iskanje bližine Boga. Prizadeva si, da bi vstopila v globok odnos z Njim in hrepeni po Božji bližini. Zaveda se svoje revščine in zaupa Gospodu.

Tako so mi blizu njene besede: »Gospod ne gleda toliko na velikost del, ki smo jih opravili, temveč bolj na ljubezen, s katero smo jih storili.«

Ta misel mi je velikokrat pred očmi. Posebno, ko morda drugi drugače vidijo moja dejanja, pa zaupam, da Bog vidi, kaj je bilo narejeno z ljubeznijo. Druga njena misel, ki mi je tudi dragocena je: »V vseh stvareh glej Božjo previdnost in njegovo modrost.« Včasih je težko videti v nekem dogodku, situaciji Božjo previdnost. Ko se včasih za kakšno stvar sprašujem »Zakaj, Gospod?« pa se slej ko prej izkaže, da je bila na delu Božja previdnost.

Bog je res velik in njegova pota so čudovita. (s. Terezija Tomazin) 

V Tereziji je dozorela želja po redovniškem poklicu, zato je pri dvajsetih letih pobegnila od doma. Njen pobeg je pokazal njeno močno notranjo željo po duhovnem življenju. Kdaj ste vi prvič začutili ta notranji klic?

Prvič sem zaslišala klic, ko sem bila v četrtem letniku srednje šole. Božji dotik me je precej spremenil. V meni je bil nemir, iskanje in upor. Imela sem svojo vizijo življenja in klic sem želela vedno znova utišati. Iskala sem razna opravičila, da ne bi šla na to pot. Čutila sem, da si ne zaslužim tega klica. Pri odločitvi mi je pomagal stavek iz Svetega pisma, da Bog izbira slabotne, da pokaže svojo moč. Tukaj pa sem se prepoznala. Bog me ni izbral zaradi mojih sposobnosti, ampak da bi po meni pokazal svojo moč. Božji klic je bil močnejši od vseh mojih opravičil in izgovorov.

FOTO: s. Martina Štemberger

Po dveh letih notranjega boja sem naredila korak in odšla za klicem. Pustila sem službo in odšla v neznano. Redovnic nisem poznala in z njimi nisem imela nobenih stikov. Nisem vedela, kaj točno me čaka. Ko sem rekla: »Da, Gospod, tukaj sem, grem za teboj, kamor hočeš,« sta se v srce naselila mir in hrepenenje po Njegovi bližini. Prav ta mir in hrepenenje sta mi bila zagotovilo, da je odločitev prava. Ni me bilo strah, prepustila sem se Gospodu, da me vodi On. Nikoli nisem obžalovala te odločitve. Skozi vsa leta redovnega življenja imam precej močnih izkušenj o tem, kako Bog deluje v življenju človeka, če se mu prepusti.

Terezijo Avilsko je leta 1622, 40 let po njeni smrti, papež Gregor XV. razglasil za svetnico, 27. septembra 1970 pa jo je papež Pavel VI. imenoval še za cerkveno učiteljico.

Terezija Avilska je poudarjala, da Bog hoče pogumne duše, a ob tem, da ostanejo ponižne. Kako to razumete v svojem redovniškem življenju?

Pogumne duše predvsem v tem smislu, da se upam prepustiti vodenju in da zaupam. Če želim biti prava Kristusova učenka, moram računati na to, da bom morala nositi tudi križ. Jezus je sam rekel, da bodo učenci deležni istega, kar je on. Torej tudi nerazumevanja, preganjanja in podobnega. Po tej poti lahko gre le tisti, ki zaupa, se ne boji zase, se zaveda svoje majhnosti in se naslanja le Nanj. V tem je pogum: ko ne veš, kako, kam in kaj te še čaka, zaupaj, da je pot, po kateri te vodi Bog, najboljša zate. Ponižnim se Bog razodeva, zato je modro ostajati ponižen v zavedanju, da ne morem prehoditi poti sama, temveč le v tesni povezanosti z Bogom in ob podpori skupnosti.

FOTO: s. Martina Štemberger

Ena izmed njenih najbolj znanih misli je: »Nič naj te ne vznemirja, nič naj te ne straši – naj ti zadostuje, da imaš Boga.« Kako to misel dojemate v sodobnem svetu, kjer nas velikokrat preplavljajo skrbi in strahovi?

Veliko je dogodkov in stvari, ki vznemirjajo človeka. V vsej naglici in zasutosti z različnimi informacijami se pozablja na Boga. Bog je postavljen na stranski tir, le kot pomoč v stiski. Danes se preveč računa na svoje moči in sposobnosti. Vznemirjanje ni nujno slabo, a pomembno je, ali me to vodi k Bogu, kjer iščem pomoč, ali ostajam sam z nemirom in skušam najti umiritev v drugih stvareh, ki prinašajo le še več strahu in nemira, kar vodi v začarani krog. Podobno je s strahom: ko naletimo na neznano ali smo negotovi, nas prevzame strah. Zato je ključna drža zaupanja. Že zaupanje človeku je težko, kaj šele Bogu, ki ga ne vidimo in morda dvomimo o njegovem obstoju ter usmiljenju. Težko si je predstavljati, kako se tak človek počuti v težkih trenutkih. Imeti Boga in zaupati vanj je res dar, ki bi ga želela vsakemu človeku.

Sv. Terezija Avilska se je povzpela do izjemnih višin krščanske popolnosti in mističnega izkustva Boga.  

V času, ko se mnogi soočajo z izgubo vere in dvomi, kako vi kot redovnica pričujete med ljudmi, s katerimi se srečujete? Kaj menite, da je najpomembnejše sporočilo, ki ga lahko v tem svetu prenesete naprej?

Kristusova priča sem že s samo prisotnostjo in uniformo. Predvsem pa, da prinašam med ljudi ljubezen in mir. Da ob meni začutijo sprejetost, da so pomembni in dragoceni, taki, kot so. Sv. Frančišek Asiški je ob neki priliki rekel svojim bratom: »Oznanjujte. Če je treba, tudi z besedo.« V Vodilu pa pravi: »Vse naj tako delajo, da bo iz njihovih del odsevala ljubezen do Boga in do vseh ljudi.« Pomembnejše je pričevanje. Skozi odnose se kaže moja vera.

S. Terezija zelo rada dela z otroki. FOTO: s. Martina Štemberger 

Najpomembnejše sporočilo, ki si želim, da bi ga ljudje slišali, je, da smo vsi ljubljeni od Boga. Danes toliko ljudi hrepeni po ljubezni. Pravi in čisti ljubezni. Zato je najpomembnejše sporočilo: »Bog nas ljubi, ne glede na to, kdo in kaj smo. Bog ne dela razlik; vsi smo enako ljubljeni in zaželeni.«