»Vojna je korenito spremenila moje življenje in ga bo še naprej spreminjala,« po navedbah spletnega portala Vatican News v pogovoru za medije pojasnjuje s. Svitlana Maciuk iz Kongregacije misijonark služabnic Svetega Duha. Pred vojno je sestra začela študirati v Rimu. Januarja lani se je vrnila v Ukrajino, študij pa naj bi nadaljevala septembra. Sedaj ne ve, ali bo to lahko storila.

Sestre so se morale preseliti v majhno mesto Matkivci, kjer gostujejo pri tamkajšnjih minoritih.

Pred vojno je njena skupnost živela v zahodnem mestu Hmelnicki, upravnem središču istoimenske regije, kjer je navzoča od leta 1995. Zdaj so se morale sestre preseliti v majhno mesto Matkivci, kjer gostujejo pri tamkajšnjih minoritih in kjer lahko pomagajo tistim, ki bežijo z najbolj prizadetih območij.

Korenite spremembe zaradi vojne

Vojna ni prizadela le zunanjega življenja sester. »Spremenila sem se s duševnega in duhovnega vidika,« pravi s. Svitlana. »Te razmere so sprožile nekaj vprašanj o mojem odnosu z Bogom in življenju v veri.« Redovnica je bila 24. februarja s sosestrami v majhnem mestu blizu Vinice v zahodni osrednji Ukrajini, kjer so jih zjutraj prebudile hrumeče eksplozije.

Po prvem trenutku osuplosti – »Morda gre za nesrečo« - so sledili šok in vprašanja: »Kako je to mogoče?« - »Ali se to res dogaja?«

Pred vojno sem vedela, da zlo obstaja, vendar se ni dotikalo našega življenja tako kot zdaj. To je druga resničnost, v kateri je navzoč tudi Bog, ki trpi in je križan.

»Strašno trpljenje«, ki so ga sprožila ta vprašanja, je še vedno navzoče in postane še ostrejše, ko s. Svitlana sreča tiste, ki so gledali smrti v oči, in jim prisluhne: ranjenim vojakom, ki jih je obiskala v vojaški bolnišnici, in beguncem, ki so na svoji poti videli umirati ljudi.

»Ko jih človek posluša, se mu porajajo številna vprašanja za Boga, med njimi tudi vprašanja o naravi zla. Pred vojno sem vedela, da zlo obstaja, vendar se ni dotikalo našega življenja tako kot zdaj. To je druga resničnost, v kateri je navzoč tudi Bog, ki trpi in je križan ... In Bog mi je odgovoril z vprašanjem: 'Ali želiš z mano vstopiti v to resničnost? Nočem bežati od tega in si ustvarjati utopičnih svetov. Raje hočem vstopiti vanjo, da bi bil sredi nje in tam naredil čim več dobrega.«

Zavetišče za razseljene osebe

V Matkivcih v svetišču Fatimske Matere Božje skupaj z minoriti služijo pomoči potrebnim. V prvih tednih vojne so organizirali zavetišča za ljudi, ki so bežali. Sčasoma se je tok notranje razseljenih oseb zmanjšal, zato so se sestre odločile ustanoviti majhen center za humanitarno pomoč. Beguncem delijo oblačila, hrano in zdravila, poleg tega pa jim namenjajo svoj čas in jim prisluhnejo.

V teh razmerah, kjer je zlo zelo vidno, je zelo pomembno vedeti, da obstaja tudi veliko dobrega.

»Zanje je pomembno vedeti, da lahko pridejo sem, da jim bomo pomagali in jim prisluhnili,« pravi s. Svitlana. »In v teh razmerah, kjer je zlo zelo vidno, je zelo pomembno vedeti, da obstaja tudi veliko dobrega.«

Ritem občestvene molitve se je spremenil. Časi se spreminjajo glede na nujne naloge. »Moja osebna molitev pa je postala bolj intenzivna. Včasih se ponoči zbudim in molim. In ta molitev postane krik: 'Prosim, stori kaj! To ni več molitev ali prošnja, ampak rotenje za Božjo pomoč.«

Izguba domovine

O podobni izkušnji molitve govori tudi njena redovna sestra, s. Viktorija. Na začetku vojne je bila v Grčiji, kjer je od leta 2019 delovala v Jezuitski službi za begunce.

»Prvi teden sem samo jokala, brala novice, klicala prijatelje in družino v Ukrajini ter molila dan in noč. Rekla sem jim, naj mi pišejo, če se znajdejo v kritičnih razmerah. Ena od mojih prijateljic je živela v enem od manjših mest v okolici Kijeva, ki jih je na začetku vojne zasedla ruska vojska. Nekaj časa se je z družino skrivala v kleti in niso vedeli, ali naj pobegnejo ali ostanejo. Nenehno me je prosila, naj molim. Prosila sem Boga: 'Reši jih, pomagaj jim pobegniti, naredi jih nevidne.' Ko jim je uspelo pobegniti, sem začutila olajšanje.«

S. Viktorija prihaja s Krima in je enkrat že izgubila svojo domovino. Zato se je odločila, da se vrne v Ukrajino.

V tistih trenutkih je potreba po molitvi postala kot potreba po dihanju. Zato se je odločila, da se vrne v Ukrajino. Njene sestre v Hmelnickiju so temu nasprotovale, saj je obstajala nevarnost bombnih napadov po vsej državi.

»Toda jaz prihajam s Krima in sem enkrat že izgubila svojo domovino. Zato sem se odločila, da se vrnem v Ukrajino. S svojimi ljudmi želim deliti njihove strahove, trpljenje in tudi vero,« pravi s. Viktorija in zaupa, da jo je presenetilo, ko je videla, koliko molitev in praznovanj prirejajo v svetišču Fatimske Matere Božje v Matkivcih.

Pričevanje med trpljenjem

Begunci, ki prihajajo, pogosto prosijo redovnice, naj molijo z njimi ali za njihove bližnje, ki so ostali na najbolj prizadetih območjih.

Bog se nikoli ne igra z nami in če dopusti kaj takega, to pomeni, da ve, da bomo zmogli vse to prestati in da nas bo skozi vso to preizkušnjo nosil v svojem naročju.

»Zadnji trije meseci,« dodaja s. Svitlana, »so bili za nas tudi intenzivno obdobje evangelizacije, pričevanja, da je Bog tukaj navzoč. Moja izkušnja z Bogom v preteklosti mi daje zaupanje: tudi če bomo prestajali velike preizkušnje in trpljenje in tudi če bo cena, ki jo bomo morali plačati, zelo visoka, bo takšna tudi nagrada. Moja izkušnja mi govori, da se Bog nikoli ne igra z nami in če dopusti kaj takega, to pomeni, da ve, da bomo zmogli vse to prestati in da nas bo skozi vso to preizkušnjo nosil v svojem naročju.«