Kot voditelj osrednje slovenske škofije je ljubljanski nadškof (od leta 1964) in metropolit (od leta 1968) dr. Jožef Pogačnik domala do svoje smrti 25. marca 1980 nosil glavnino odgovornosti pri reševanju odprtih vprašanj med komunistično oblastjo in Cerkvijo v Sloveniji. Ta je imela ob Pogačnikovem prevzemu krmila ljubljanske nadškofije za sabo dolgotrajne duhovne vaje v tišini, če si izposodimo prispodobo dr. Petra Kvaternika, a je tudi stala na pragu novega velikega dinamizma v pastorali. Tega je spodbujal duh drugega vatikanskega koncila, po­vzet v izrazu podanašnjenje (ital. aggiornamento), dejansko pa ga je omogočila sočasna oseka represije režima od začetka 60. let naprej.

Čas normalizacije odnosov

Imenovanje Pogačnika za ljubljanskega nadškofa je časovno sovpadalo z začetkom normalizacije odnosov med Jugoslavijo in Svetim sedežem, ki je svoj prvi mejnik doživela dve leti pozneje s podpisom Beograjskega protokola (drugi mejnik je iz leta 1970, k...